Vse bolj namreč kaže, da prebivalci Obrežja in celotne krajevne skupnosti Jesenice izgubljajo boj za njegovo ohranitev. Čeprav so graditelji obsežne ploščadi mejnega prehoda in avtoceste, ki tam zapušča našo državo, vsa leta gradnje med gradbenimi posegi do kozolca čutili dolžno spoštovanje in ga niso porušili, so po končanju del leta 2004 nanj pozabili in ga prepustili zobu časa. Ta ga je v preteklih desetih letih res že močno načel. Danes se njegovo oslabelo leseno ogrodje vse bolj nagiba proti cesti, po kateri težki tovornjaki zapuščajo nadzorni terminal, in grozi, da se bo porušil pod njihova kolesa.
Neuslišane pobude
Do prvih pobud domačinov za njegovo ohranitev je prišlo pred nekaj leti, a so trčili ob zid birokratskih izgovorov, ki so z več naslovov vztrajno ponavljali, da za obnovo kozolca ni mogoče ničesar ukreniti, dokler ne bo znano njegovo lastništvo. Tega so si iz roke v roko ves čas podajali Dars, ministrstvo za kulturo ter ministrstvo za pravosodje, ki je tam ob meji lastnik precejšnjega števila parcel. Na naše vztrajanje nam je le uspelo dognati, da je zemljišče, na katerem stoji, v lasti Darsa, ter spodbuditi pristojne na kulturnem ministrstvu, da so problematiki omenjenega primerka slovenske kulturne in stavbne dediščine posvetili malo več časa. Da gre dejansko za slovensko posebnost podeželske arhitekture, priča namreč podatek, da je kar 80 odstotkov vseh kozolcev na ozemlju Slovenije.
Zagovorniki ohranitve in obnove kozolca so nad ugotovitvami kulturnega ministrstva razočarani. Na novomeški območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine so namreč pristojnim na direktoratu za dediščino pojasnili, da obravnavani kozolec po svoji velikosti, obliki, tipologiji, ohranjenosti, starosti in funkciji ne predstavlja pomembnejšega tipa tovrstne kmečke gospodarske stavbe in da je v slabem stanju tudi zaradi lege v plitki kotanji ob cesti, v katero se stekajo meteorne vode, ki negativno vplivajo na njegovo konstrukcijo. Zaradi vsega naštetega kozolec ne izpolnjuje kriterijev za vpis v register nepremične kulturne dediščine, kar pomeni, da v prihodnjih mesecih lahko pričakujemo njegovo porušitev, kar so dejansko že napovedali na Darsu, s čimer se bo pridružil drugim uničenju zapisanim kozolcem, ki jih je po nekaterih ocenah v Sloveniji že okoli 40 odstotkov.
Domačini zdaj sami iščejo rešitev
V krajevni skupnosti Jesenice na Dolenjskem so takšno odločitev sprejeli z ogorčenjem in pred dnevi ljudi na pristojnih ministrstvih znova pozvali k drugačni rešitvi. Do včeraj niso prejeli še nobenega odgovora. »Žal je tako, da proti takšni odločitvi ne moremo z ničimer ukrepati, saj kozolec ni v naši lasti, je pa žalostno, kakšen odnos kaže država do naše stavbne dediščine,« zadevo komentira tajnica krajevne skupnosti Rajka Križanac, ki še vedno upa, da bodo še pred morebitnim porušenjem kozolca po vzoru šentrupertske Dežele kozolcev uspeli pridobiti kakšnega botra, ki bo v njegovo obnovo pripravljen vložiti potreben denar.