Direktor TET Franc Blaznek je že pred časom dejal, da sežiganje odpadkov nima povezave s termoenergetiko, župani in vsaj del lokalne skupnosti pa v sežiganju odpadkov vidijo le še dodatno obremenjevanje že tako degradiranega okolja oziroma konflikte s tistim delom prebivalstva, ki že leta nasprotuje tudi sosežigu odpadkov v cementarni Lafarge cement.
Ne želijo dodatnega onesnaževanja
Projekt postavitve sežigalnice je tako iz predloga srednje- in dolgoročnega načrta prestrukturiranja zasavske energetike na koncu izključila tudi delovna skupina, ki jo je lani v ta namen imenoval minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel. Želja večine članov delovne skupine je bila, da se kot ena od opcij obravnava tudi možnost toplotne obdelave odpadkov in se preveri, kakšne so možnosti uporabe te tehnologije, pojasnjujejo na ministrstvu in dodajajo, da je vse skupaj padlo v vodo, ker je temu nasprotoval Karel Vukovič kot predstavnik lokalne skupnosti v omenjeni delovni skupini.
Na ministrstvu sicer priznavajo, da je Vukovič vse do konca v skupini konstruktivno sodeloval, aktivno prispeval in pomagal pri iskanju rešitev, a je zadnji dan odstopil že samo zaradi omembe sežigalnice. »Ker dodatno onesnaževanje Zasavja ni dopustno in ker smo bili glede prodaje TET in reševanja zasavske energetike vedno izigrani,« je razloge za izstop iz delovne skupine in nasprotovanje sežigalnici pojasnil Vukovič, sicer upokojeni nekdanji direktor rudarskega elektroenergetskega kombinata Edvard Kardelj. Povedal je, da so jih sicer vabili, da bi si šli ogledat sežigalnico na Dunaju, vendar po njegovem mnenju njihove zgodbe ne gre primerjati z dunajsko, ker tamkajšnji objekt leži na odprti lokaciji, poleg tega pa odpadkov tja ne vozijo od drugod, kot bi jih pri nas vozili v Zasavje.
Sežigalnica je ekonomsko upravičen projekt
Vukovič sicer priznava, da bi sežigalnica z ekonomskega vidika pila vodo, ker bi prihodki prihajali z naslova prevzema odpadkov in prodaje energije, s katero bi lahko ogrevali Zasavje, vendar lokalna skupnost, vse od županov naprej, sežiganja odpadkov v regiji preprosto ne sprejema. »Ni tehnologije, ki ne bi onesnaževala. Poleg tega bi sežigalnica prinesla le okoli 30 delovnih mest, tako da bi Zasavje radi izkoristili le za lokacijo,« je prepričan Vukovič.
Da bi sežigalnica lahko bila primerna rešitev za TET, pa meni dr. Peter Novak iz družbe Energotech. Poudarja namreč, da bi bila cena megavatne ure električne energije v TET previsoka, tudi če bi uporabljali najcenejši premog ali če bi uvedli tehnologijo sosežiga odpadkov in fosilnih goriv. S tega vidika se dr. Novaku zdi sežigalnica smiselna, civilna družba pa se bo po njegovem mnenju morala odločiti, v kakšnem okolju želi živeti. »Tudi ob avtocestah je okolje onesnaženo. Obremenitve bi pač morali postaviti v neki zakonski okvir,« pravi strokovnjak, ki druge rešitve za TET skorajda ne vidi. Prav tako se mu ne zdi smiselna prodaja objekta, niti ne verjame, da se bo res zgodila. Po njegovem namreč tudi potencialni kupec, ruski poslovnež Oleg Burlakov, ni sposoben proizvajati električne energije po ceni, ki bi konkurirala trgu, četudi bi v Trbovlje vozil energent iz svojega bosanskega premogovnika.
Večno čakanje na prodajo
A Zasavci kljub vsemu še vedno upajo in rešitev za obstoj TET vidijo v prodaji ali pa v kakšnem drugem načrtu za ohranitev termoenergije v Zasavju. »Da bi bil TET rezervni blok ali če bi obratovali z ekstra lahkim kurilnim oljem ali celo plinom. Prav tako bi bila rešitev daljinsko ogrevanje Zasavja iz TET, na kar je obstoječa turbina že prilagojena, bi pa za obnovo kotla potrebovali dovolj močnega investitorja,« možnosti našteva Vukovič, ob misli na njihovo realizacijo pa ni tako optimističen.
»Glavni problem Slovenije je, da nima celovite energetske politike. Gradimo TEŠ 6 in hidroelektrarne (HE) na spodnji Savi, čeprav so ekonomsko bolj upravičene HE na srednji Savi. Vendar se začetek gradnje teh HE prestavlja na obdobje, ko bomo v Zasavju že brez osnovnih pogojev za gradnjo, ker ne bomo imeli več svojih izvajalcev,« opozarja Vukovič, prepričan, da bi z gradnjo vsake HE na srednji Savi, ki se v povprečju gradi tri leta, zagotovili od 600 do 700 delovnih mest. »Tisti, ki govorijo, da HE ne prinašajo delovnih mest, se motijo. Je pa res, da zaposlujejo malo ljudi, ko začnejo obratovati,« priznava sogovornik, a dodaja, da bi ob njih lahko začeli razvijati različne športnorekreacijske dejavnosti, ribolov in druge turistične dejavnosti.