Slaba pripravljenost projektov protipoplavne zaščite ob njihovem izbiranju leta 2007 in pasivni pristop okoljskega ministrstva, ki se nato še vse do leta 2010 praktično ni niti zganilo, da bi projekti stekli, sta – sodeč po mnenju računskega sodišča – poglavitna krivca, da bo državi iz rok spolzelo na desetine milijonov evrov evropskega denarja za protipoplavno zaščito iz finančne perspektive 2007–2013.
Vesel pokazal na Podobnika in Erjavca
Iz omenjenih razlogov bodo namreč od prvotno predvidenih šestih projektov v ocenjeni vrednosti 185 milijonov evrov do konca naslednjega leta s pomočjo evropskega denarja izvedeni le trije v skupni vrednosti dobrih 87 milijonov evrov. To so zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje in Drave ter projekt Bober, ki pa je le delno namenjen neposrednemu povečanju poplavne varnosti. Projekti zagotovitve poplavne varnosti na porečjih Ljubljanice, Save in Mure so leta 2011 iz evropskega sofinanciranja izpadli, ker je vlada ugotovila, da njihova izvedba do konca naslednjega leta, ko bi morali biti po evropskih pravilih dokončani, ni možna.
Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je včeraj izrecno pokazal na dva dosedanja okoljska ministra. »V prvih treh letih – ko sta bila odgovorni osebi ministra Janez Podobnik in Karl Erjavec – se črpanju teh sredstev praktično ni posvečalo pozornosti, ni se naredilo skorajda nič,« je poudaril. Toda oba omenjena se očitno ne čutita odgovorna. Janez Podobnik poudarja, da je evropska komisija prav v času njegovega ministrovanja Sloveniji prvič dodelila denar (74 milijonov evrov) za zmanjšanje škodljivega delovanja voda, pa da so na ministrstvu takoj začeli pripravo šestih prednostnih projektov...
A iz poročila računskega sodišča izhaja, da je okoljsko ministrstvo že leta 2007 projekte protipoplavne zaščite na seznam za evropski denar uvrščalo na pamet, saj ni imelo izdelanih niti programskih niti strokovnih podlag za izbor takšnih projektov, ki bi največ prispevali k zmanjšanju poplavne ogroženosti. Tako se nekateri ukrepi zdaj izvajajo na območjih, ki ne sodijo med najbolj ogrožena.
Klavrni tudi obeti za prihodnost
Tudi okvirna vsebina in terminski načrt izvedbe projektov sta bila leta 2007 znana le za projekt Bober. Kljub temu ministrstvo do leta 2010 po ugotovitvah sodišča ni pričelo izvedbe nobenega projekta, prav tako pa nista bila pripravljena niti terminski niti organizacijski načrt njihove izvedbe. A se tudi Karl Erjavec, ki je konec leta 2008 nasledil Podobnika, za slabo stanje na področju protipoplavne varnosti ne čuti odgovornega. Kot pravi, bi v letu dni, kolikor je bil okoljski minister, zelo težko pripravil vse projekte in programe, ki do tedaj niso bili pripravljeni. »Prišel sem na neko zatečeno stanje, računsko sodišče pa me je z ministrskega mesta odneslo, še preden bi lahko kaj pokazal. Da lahko stvari na tem področju obrneš v pravo smer, moraš biti minister vsaj ves štiriletni mandat.« Tako Erjavec kot Podobnik pa sta za zamude okrivila tudi težavno dogovarjanje z lokalnimi skupnostmi.
Po mnenju računskega sodišča tudi obeti glede učinkovitega koriščenja evropskega denarja v naslednji finančni perspektivi 2014–2020 niso dobri. Čeprav je ministrstvo lani vendarle določilo 61 prioritetnih poplavnih območij, potrebnih konkretnih ukrepov na njih ni opredelilo. Izbor projektov bo po oceni sodišča tako »še vedno temeljil predvsem na izvedljivosti projektov v programskem obdobju. Poudarek ostaja na reševanju lokalnih območij, še vedno pa niso izdelane celostne študije porečij.« Zato od ministrstva med drugimi ukrepi zahteva tudi, da v 90 dneh pripravi načrt izvedbe projektov, ki bodo izpeljani v novi evropski finančni perspektivi.
Sodišče pa je ministrstvo in agencijo za okolje tudi opozorilo, da bi lahko za obvladovanje poplavne ogroženosti veliko storila že z rednim urejanjem in vzdrževanjem vodotokov. Toda namesto tega je bil »večji del sredstev za urejanje voda uporabljen za sanacijo preteklih poplavnih dogodkov in izgradnjo državne in lokalne vodne in druge infrastrukture na območju spodnje Save, potrebne zaradi izgradnje novih hidroelektrarn«.
Vodni sklad v rokah posavskega energetskega lobija
Da si je večino denarja, ki ga v vodni sklad prispevamo vsi uporabniki vode v Sloveniji in naj bi bil namenjen skrbi za protipoplavno varnost vseh državljanov, že pred leti prisvojil posavski energetski lobi, smo že večkrat poročali. Tudi računsko sodišče je v reviziji financiranja gradnje spodnjesavskih elektrarn že leta 2011 opozorilo na netransparentno porabo javnih sredstev in s tem nedovoljeno državno pomoč proizvajalcu električne energije. Infrastrukturni del investicije, ki se financira iz vodnega sklada, namreč sestavljajo tako energetski kot protipoplavni projekti, ki med seboj niso jasno razmejeni. Hkrati je velikokrat mogoče slišati očitke, da je v infrastrukturna dela posavskim občinam v zameno za pristanek na državne načrte uspelo vsiliti ukrepe, ki morda ne bi bili nujni.
Okoljskega ministra v Drnovškovih vladah Pavla Gantarja sedanje dogajanje spominja na 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, ko so iz vodnega prispevka prav tako sofinancirali elektrarne. »Zadnja tako sofinancirana elektrarna je bila hidroelektrarna Vrhovo, kjer sem bil še jaz, ko sem leta 1994 prišel na ministrstvo, prisiljen plačati zadnji obrok. Tedaj sem rekel, da ne bomo nikoli več z vodnim denarjem financirali energetskih ali kakršnih koli drugih objektov.«