»Ali si na ministrstvu sploh predstavljajo, kako je učiti v razredu, kjer nekaj učencev uporablja star učbenik, torej tak, ki ni več skladen z učnim načrtom, in obenem nov, z učnim načrtom usklajen delovni zvezek, ko starih delovnih zvezkov ni več mogoče nikjer kupiti? Ob tem nekaj učencev premore nov, posodobljen učbenik, ki so ga kupili sami, in pripadajoči novi delovni zvezek, najde pa se tudi kdo, ki ima na klopi star učbenik in star delovni zvezek, ki sta med seboj usklajena, a sta oba zastarela. In učitelji naj v tej zmedi učimo?!« Tako se je lani spomladi v Dnevniku upravičeno jezila učiteljica matematike na OŠ Frana Roša v CeljuBojana Zorko. Zakonodaja namreč učitelje zavezuje, da poučujejo v skladu z veljavnimi učnimi načrti, ti pa zahtevajo tudi z učnimi načrti usklajene učbenike. Odtlej se ni spremenilo nič, vse pa kaže, da se utegne zmeda z učbeniki še povečati.
Pedagoško nevzdržno in nezakonito
Zorkova je skupaj z drugimi celjskimi učitelji matematike aprila lani tedanjemu izobraževalnemu ministru Jerneju Pikalu napisala dolgo, ostro pismo in v njem poudarila, da je takšno stanje ne le pedagoško nevzdržno, temveč tudi nezakonito. Pri tem je, kot rečeno, ostalo. V letošnjem letu se za povrh izteče dveletni rok podaljšane veljavnosti učbenikov v učbeniških skladih, a ministrstvo tudi za to nima na mizi še nobene rešitve. To pomeni, da se zna zgoditi, da velika večina učbenikov, ki jih bodo šole posodile učencem, septembra ne bo več le vsebinsko in didaktično zastarela, temveč tudi formalno neveljavna.
Ta za zdaj grozeči zaplet ima seveda brado. Leta 2010, ko je kriza že pokazala zobe, je tedanje Lukšičevo ministrstvo s spremembo pravilnika o upravljanju učbeniških skladov šolam prepovedalo menjavanje učbenikov (učbeniških naslovov) v skladih. Dovolilo je le zamenjavo dotrajanih in fizično poškodovanih izvodov s sodobnejšimi. Založniki, ki so že pripravili nove, sodobnejše učbenike, so šli seveda v zrak, a jim ni pomagalo kaj dosti. Ministrstvo je ostalo neomajno, marsikateri starš pa je bil ministru za to potezo hvaležen, saj je bila dobrodejna za družinski proračun.
Za »socialce« stari, za premožne novi učbeniki
Posledica te navidezno socialne odločitve je, da učbeniški skladi premorejo tudi učbenike, ki so bili že leta 2010 stari štiri leta. Danes so torej stari osem let in več. Navidezno socialne pravimo zato, ker si otroci premožnejših staršev lahko kupijo nove, posodobljene učbenike, otroci iz šibkejših slojev pa se morajo zadovoljiti s scefranimi, popisanimi, zastarelimi učbeniki iz sklada.
Ministrstvo je začelo prenovljene učne načrte v devetletko frontalno uvajati v šolskem letu 2011/12. In nikakor ni šlo le za kozmetične popravke. V njih so posodobili vsebine, te tu in tam premaknili v nižji ali višji razred, drugače so opredelili standarde znanja in vključili vsebine, ki pomenijo premik k tako želeni medpredmetni povezanosti. Kljub temu je strokovni svet za splošno izobraževanje leta 2012 starim učbenikom v učbeniških skladih veljavnost »razumevajoče« podaljšal še za dve leti.
Založbe, ki so, kot rečeno, pripravile nove sodobnejše učbenike, so se v vseh teh letih poskušale pogovoriti z ministri in jim predstaviti svoje zagate. Ustanovljena je bila delovna skupina, v katero so bili povabljeni tudi predstavniki založnikov. Vse glasnejši so bili tudi učitelji, ki so opozarjali, da se učenci težko učijo iz učbenikov, v katerih manjkajo vsebine ali medpredmetne povezave, in to v času, ko pedagogi opozarjajo, da učenci premalo berejo in ne znajo samostojno uporabljati učnega gradiva. Na izobraževalnem ministrstvu so bolj ali manj molčali.
Ministrstvo pred odločitvijo
Tako je napočilo leto 2015, ko se bo ministrstvo moralo odločiti, kaj bo storilo z vsemi tistimi učbeniki v učbeniških skladih – več deset jih je –, ki jim letos poteče veljavnost. Teoretično je možno, da jim strokovni svet za splošno izobraževanje veljavnost znova podaljša, a v tem primeru bo zmeda starih in novih učbenikov ter starih in novih delovnih zvezkov še večja. Prav tako je teoretično možno, da se ministrstvo odloči, da je čas, da zastarele in z učnimi načrti neusklajene učbenike zamenja z novimi. To je edina odločitev, ki zagotavlja ustrezno kakovost, a seveda veliko stane.
»Starih učbenikov v učbeniških skladih ni mogoče kar čez noč zamenjati z novimi, delo na horuk pa v založbah draži učbenike in znižuje njihovo kakovost. Zato si založniki želimo jasnega in čim hitrejšega dogovora o tem, kdaj in kako bomo zamenjevali neveljavne učbenike,« pravi član odbora za učbenike pri Zbornici založnikov in član delovne skupine za učbenike dr. Miha Kovač. V preteklosti se je namreč že dogajalo, pravi, da so bili založniki o načrtovani zamenjavi učbenikov v skladih obveščeni nekaj mesecev prepozno, da bi lahko celoten postopek priprave, tiska in dobave večjih naklad izvedli pravočasno in stroškovno, torej tudi cenovno, optimalno. Poleg tega starši pričakujejo, da bodo učbeniki in delovni zvezki v trgovinah že junija. Kovač je na problem pred dnevi opozoril predsednika strokovnega sveta za splošno izobraževanje dr. Božidarja Oparo, ta je Kovačevo pismo posredoval pristojnemu ministrstvu. To rešitev – in denar zanjo – še išče. Če se bo vlada vendarle odločila za zamenjavo zastarelih in dotrajanih učbenikov v učbeniških skladih, se mora ministrstvo čim prej začeti dogovarjati z založniki. Vsak zamujen dan namreč šolske knjige, ki so eden najpomembnejših elementov tako želene šolske kakovosti, zgolj podraži.
