Čeprav se mandat slovenskemu sodniku na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) dr. Boštjanu M. Zupančiču izteče šele oktobra prihodnje leto, je postopek za izbiro novega slovenskega sodnika stekel že marca letos. Ker gre za ugledno evropsko ustanovo, katere odločitve odmevajo, je še pomembnejše, da Slovenija predlaga visoko strokovne in moralno neoporečne osebe. In vendar sta se med kandidati znašla tudi dva, ki sta pri svojem javnem delovanju dokazano kršila etična pravila: zelo verjetno sta zagrešila plagiat.
Vlada je nedavno (17. julija) sprejela mnenje, da vsi prijavljeni kandidati na razpis za tri kandidate za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice izpolnjujejo »formalne pogoje« in da so »primerni kandidati za opravljanje funkcije sodnika na ESČP«. Toda med šestimi kandidati (dr. Rokom Lampetom, dr. Andražem Zidarjem, dr. Miodragom Đorđevićem, izr. prof. dr. Markom Novakom, Lucijanom Bembičem in doc. dr. Boštjanom Tratarjem) in eno kandidatko (Ano Vilfan Vospernik) sta dva, ki se za to funkcijo kljub svoji strokovnosti ne zdita primerna. To sta generalni državni pravobranilec dr. Boštjan Tratar in profesor na novogoriški Fakulteti za uporabne družbene študije in Evropski pravni fakulteti ter član sodnega sveta dr. Marko Novak. Oba sta se namreč pregrešila z dejanjem, ki v akademskem svetu velja za nedostojno ali celo zavržno: v svojih delih tujih misli nista ustrezno ločila od svojih.
Plagiatorstvo ali nevednost?
Dr. Boštjan Tratar je leta 2006 pri majhni založbi Legat izdal knjigo Novi zakon o upravnem sporu, s pojasnilom in stvarnim kazalom. Knjiga ima 204 strani, prodaja pa se za 104 evre. Boštjan Tratar je na naslovnici naveden kot edini avtor. Težava je v tem, da je Tratar za to knjigo prispeval le nekaj strani predgovora in kazalo, vse drugo pa je plod tujega znanja. Besedilo knjige je bilo namreč z izjemo nekaj opomb prevzeto iz Poročevalca DZ, kjer je bilo objavljeno kot spremno besedilo k predlogu novega zakona o upravnem sporu, kar v knjigi ni izrecno omenjeno. Prav tako Tratar v knjigi ni nikjer zapisal, da je pomemben del besedila napisal tedanji profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Erik Kerševan, ki je Tratarju to tudi povedal, ko je v oglasu za izdano knjigo presenečen prepoznal svoje besedilo. Velik del knjige je bil celo že objavljen v drugih Kerševanovih knjigah.
O opisanih zadregah z avtorstvom smo pisali v Dnevniku (Kopiraj, prilepi, zasluži, 16. april 2010), že kmalu po izidu knjige pa je na sporna ravnanja Tratarja opozoril tudi dr. Rajko Pirnat, ki je ugotovil, da Tratar, »naveden na naslovnici tega dela, v resnici ni avtor tega dela« in da je bil podatek o resničnem avtorstvu (da sta Tratarjeva le predgovor in kazalo) v knjigo nalepljen naknadno, najverjetneje po opozorilu dr. Kerševana. Pirnat je sicer akademsko dopustil možnost, da Tratar do objave ni vedel, da je besedilo v Poročevalcu napisal dr. Kerševan, ne pa »brezimni uradniki, ki objavi svojega dela pod naslovnico mag. Tratarja ne bi nasprotovali«. A kot rečeno, tudi to, da je besedilo vzeto iz Poročevalca DZ, v knjigi ni bilo izrecno omenjeno.
Podoben očitek kot Tratar si je s svojim ravnanjem prislužil tudi dr. Marko Novak. V knjigi Pravna argumentacija v praksi je v dveh podpoglavjih več kot ducat odlomkov prepisal ali dobesedno povzel iz knjige nizozemske avtorice Eveline T. Feteris, ne da bi na to jasno opozoril. Knjigo Feterisove je navedel le med uporabljeno literaturo. Na nedovoljeno početje akademskega kolega je v Pravni praksi z natančno primerjavo obeh del leta 2012 opozoril dr. Aleš Novak s Pravne fakultete UL, ki je prepričan, da je plagiat sramotno dejanje, zato se mora akademska skupnost jasno odzvati, ko se kdo ne drži akademskih pravil o citiranju in povzemanju. Naše preverjanje je tedaj še pokazalo, da je bila omenjena knjiga uvrščena med znanstvene monografije (za katere je zahtevana najvišja stopnja skrbnosti pri navajanju virov!) in da je šele naknadno (po razkritju) »devalvirala« v priročnik.
Za vlado očitki o plagiatorstvu nepomembni?
Kot kaže, očitki o plagiatorstvu na presojo ministrstva za pravosodje oziroma vlade niso vplivali: tako dr. Tratar kot dr. Novak sta po sklepu vlade »primerna« kandidata. V razpisu je bila sicer med pogoji jasno navedena tudi zahteva po visokem moralnem ugledu, ki zagotovo ni združljiva z očitki o plagiatorstvu. Ministrstvo smo zato vprašali, ali so primernost kandidatov ugotavljali glede na izpolnjevanje vseh navedenih pogojev. Odgovorili so nam, da je njihova naloga »dokaj jasna«: ministrstvo preveri izpolnjevanje formalnih pogojev (ali je vloga popolna in podobno), vsebinsko pa ne odloča. Na ponovljeno vprašanje, ali so preverjali izpolnjevanje vseh pogojev, torej tudi omenjene zahteve, pa smo dobili odgovor, da je »izpolnjevanje tega pogoja razvidno iz vsake posamezne kandidature«. Tudi tega, kdo je ocenjeval primernost kandidatov, nam niso želeli razkriti.
Moralni ugled, nepristranskost, neoporečnost so pravno nedoločeni pojmi. Prav zato bi morala biti merila za presojo teh zahtev še trdneje določena. A vse kaže, da jih nimamo ali pa niso pomembna. Drugače si pač ni mogoče razložiti, da je dr. Tratar kljub svojemu moralno spornemu ravnanju napredoval v generalnega državnega pravobranilca, dr. Novak pa je še vedno član Sodnega sveta. Tudi kot visokošolski predavatelj po naših podatkih ni bil ukorjen.
Na potezi predsednik Pahor
Postopek imenovanja slovenskega sodnika na ESČP je zapleten. Potem ko je vlada za vseh sedem kandidatov, kolikor se jih je prijavilo na marčni razpis, presodila, da so primerni in da izpolnjujejo vse pogoje, se bo do kandidatur opredelil predsednik Borut Pahor. Pomagal si bo z mnenjem Sodnega sveta, ki je kandidate vsebinsko presodil in rangiral. Seznam izbranih kandidatov bo Pahor poslal (novokonstituiranemu) državnemu zboru, ta bo moral izbrati tri kandidate, med njimi vsaj eno kandidatko. (To najbrž pomeni, da ima Ana Vilfan Vospernik, ki dela kot pravna svetovalka na ESČP, dobre možnosti.) Trojico nato čakajo zahtevna zaslišanja pred pristojnim organom Sveta Evrope. Sodnika za 9-letni mandat izvoli parlamentarna skupščina Sveta Evrope.