Učbeniškim skladom v današnji obliki so šteti meseci, saj se prihodnje leto izteče veljavnost večini učbenikom, ki v skladih še niso bili zamenjani. Vsi vpleteni v oskrbo učencev z učbeniki se bodo morali čim prej dogovoriti, kakšna bo ta v prihodnje. Z zdajšnjo brezplačno izposojo učbenikov v učbeniških skladih osnovnih šol marsikdo ni zadovoljen. Učitelji pri izbiri učbenikov, s katerimi želijo poučevati učence, zaradi finančnih omejitev nimajo svobode, menjavajo najpogosteje lahko le poškodovane učbenike, ne pa celotnih kompletov. Učenci jih ne morejo ustrezno uporabljati, torej si v njih kaj označiti ali podčrtati, saj si jih v skladih le izposodijo, vrniti pa morajo čim bolj ohranjene. To pa seveda moti tudi založnike, saj težko načrtujejo razvoj novih učbenikov in tiskanje obstoječih. A na potezi je ministrstvo za izobraževanje. Odločiti se mora za eno od rešitev oskrbe učencev z učbeniki, ki jo je pripravila delovna skupina, ali pa predlagati svojo.
Za vmesno rešitev
Kakšne rešitve je predlagala delovna skupina, na ministrstvu za izobraževanje ne želijo podrobneje razkriti. Je pa zato bolj zgovoren član delovne skupine dr. Miha Kovač, ki je tudi predsednik odbora za učbenike pri združenju založnikov. Med rešitvami, ki jih je predlagala skupina, izpostavlja ureditev po vzoru avstrijskega učbeniškega modela, kombinirano z izposojo v skladih. Učencem v Avstriji država financira učbenike, ti pa jih dobijo v trajno last. Popolnoma drugačen sistem imajo v skandinavskih državah. »Šole dobivajo denar glede na število otrok, ki jih obiskujejo. Stvar šole oziroma ravnatelja pa je, za katere učbenike, delovne zvezke in ostala učna gradiva bo šola ta denar porabila.« Po Kovačevem mnenju bi se pri nas lahko odločili za neko srednjo pot. »Država bi lahko prevzela financiranje učbenikov, vendar bi določen delež plačila ostal staršem, bodisi za izposojevalnino, bodisi tako, da določene učbenike kupijo sami, druge pa učenci dobijo brezplačno v šoli.«
Za podoben sistem se zavzema eden od skrbnikov osnovnošolskega učbeniškega sklada, ki ne želi biti imenovan. Denar, ki ga ministrstvo zdaj namenja šolskim učbeniškim skladom, bi moral biti namenjen učencem. »Dobijo naj vrednostni bon, ki ga bodo za učbenike, za katere bodo seznam dobili v šoli, porabili pred vsakim novim šolskim letom v knjigarni.«
Enotnega evropskega modela oskrbe učencev z učbeniki, po katerem bi se lahko zgledovali tudi v naši državi, sicer ni. A v Sloveniji bi se morali v zvezi z učbeniki vseeno najprej dogovoriti nekaj temeljnih stvari, je prepričan Kovač. Prva med njimi je, za katere predmete v katerih razredih bi bilo dobro, da bi otroci učbenike dobili v trajno last. Za tiste, ki bi si jih po skladih zgolj izposodili, kot je to v navadi zdaj, bi morali določiti, na koliko let bi jih v skladih menjali, tako kot to velja v večini evropskih držav, ki poznajo učbeniške sklade. Kovač meni, da bi to morali početi vsaj na tri ali štiri leta. Prav tako bi po njegovem mnenju morali vsi vpleteni doseči konsenz, za katere predmete je smiselno imeti delovne zvezke.
Vse je prepuščeno »trgu«
Da bo treba v prihodnje določiti jasne smernice razvoja učbenikov in oskrbe učencev z njimi, se strinja tudi zgodovinar dr. Peter Vodopivec. »Danes se za nastajanje učbenikov nihče ne briga. Vse je prepuščeno založbam.« To je občutil tudi na svoji koži, ko je enega soustvarjal. Učni načrti sicer določajo vsebino učbenika, nihče pa ne preverja, ali je ta otrokom predstavljena na razumljiv način »Dobro, da je založba takrat k sodelovanju povabila še šolsko psihologinjo, ki je avtorje opozarjala na ustrezen jezik, ki ga otroci na določeni stopnji razvoja razumejo.«
Na Zavodu RS za šolstvo, kjer bi po mnenju Vodopivca morali skrbeti za ustrezno podajanje vsebine v učbenikih, se sklicujejo na zdajšnjo ureditev, ki mu »kaj drugega kot recenzentsko vlogo učbenikov ne omogoča«.