Enajst projektov oskrbe z vodo, med katerimi so obnove več dotrajanih vodovodov in 57 milijonov evrov vreden sistem urejanja odpadne vode na območju Ljubljanskega polja, je ostalo brez evropskega denarja.
Vladna služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK), ki vodi črpanje sredstev EU, je namreč v začetku meseca zavrnila zahtevke za sofinanciranje teh projektov z denarjem iz aktualne finančne perspektive, ki se je uradno iztekla lani. Razlog: za projekte, ki so skupaj z udeležbo države vredni skoraj 236 milijonov evrov, v kohezijski blagajni ni dovolj denarja. Že pred tem ga je pojedlo štirinajst projektov, ki jih je predlagalo ministrstvo za kmetijstvo in okolje (vodi ga Dejan Židan), avgusta lani pa potrdilo ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Tako bo preostalih enajst projektov moralo počakati na novo delitev evropskega denarja, torej na novo finančno perspektivo, ki se začenja letos. V tej pa pripravljalce projektov čaka več pasti. Med drugim se utegne zgoditi, da bo delež sredstev EU pri sofinanciranju projektov v novem obdobju precej nižji od dosedanjih 85 odstotkov, kar pomeni, da bo veliko višji delež, ki ga bo morala prispevati država oziroma občine.
Zastoji pri gradnji vodovodov in luknje v proračunih občin
Vse to pomeni veliko zagato za občine, ki so v zadnjih letih pripravile prej omenjene projekte, zanje izbrale izvajalce ali že začele njihovo gradnjo. Na povrnitev denarja iz Bruslja bodo namreč morale zdaj čakati vsaj dodatno leto in pol, če ne še dlje. Razpisi iz nove perspektive, na katere bi lahko prijavile projekte, po naših informacijah ne bodo objavljeni pred letošnjim decembrom. Za nameček bodo uradniki v Ljubljani in Bruslju na novo presojali tudi upravičenost stroškov. In kar je najpomembneje, občine si z denarjem EU ne bodo smele povrniti stroškov, ki so jih s temi projekti pridelale pred letošnjim prvim januarjem.
Tako bo zastoj pri financiranju upočasnil ali celo ustavil že začete projekte. Nekateri od teh so za občine, ki jih čakajo nove luknje v proračunih, in njihove prebivalce strateškega pomena. Z odločitvijo vlade je za zdaj padlo sofinanciranje gradnje ali obnove dotrajane vodovodne infrastrukture za oskrbo s pitno vodo na območju Domžal in Kamnika, v porečjih Drave in Ljubljanice, na območju zgornje Save, pasu Sodražica–Ribnica–Kočevje in v Suhi krajini, prav tako hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske. Župani osmih dolenjskih občin in novomeška komunala so že včeraj pozvali vlado k takojšnjemu sestanku v Ljubljani. »Prave in redne vodooskrbe še vedno nima kar petina Suhokrajinčanov,« je včeraj poudaril župan Žužemberka Franc Škufca. Projekt vodovoda v Suhi krajini je vreden 24 milijonov evrov.
Rdečo luč so dobili tudi projekti odvajanja in čiščenja odpadnih voda na Ljubljanskem polju ter v Domžalah in Kamniku. Samo pri prvem je predvidena gradnja skoraj 46 kilometrov kanalizacijskih kanalov na območju Mestne občine Ljubljana (MOL), Medvod in Vodic. Zoran Janković, župan MOL, ki je razpis izpeljala in zaključila konec lanskega leta, včeraj še ni želel dajati izjav. Za danes pa je na to temo napovedal novinarsko konferenco.
Kdo je odgovoren za zaplet? Uradni odziv smo včeraj dobili le od Vladne službe za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK). Tam se sklicujejo na sklep vlade, ki je novembra lani prepovedala izdajanje novih odločb (beri: odobritve sofinanciranja EU) za projekte, dokler ministrstvo za kmetijstvo in okolje »ne zagotovi in dogovori proste pravice porabe za posamezni projekt«. Povedano preprosteje, novi projekti bodo dobili zeleno luč le, če bo Židanovo ministrstvo zanje našlo prostor znotraj kohezijske blagajne.
Je Židan vedel in ali je pomagal izbirati projekte?
In zakaj je tega zmanjkalo? Kot je razumeti vpletene, zaplet izhaja iz leta 2012. Takrat je vlada Janeza Janše zaradi prepočasnega črpanja kohezijskih sredstev občinam dovolila, da so te naknadno prijavljale projekte, ki so jih pred tem že pripravile, ne pa tudi predhodno prijavile za sofinanciranje EU. S tem je vlada želela doseči boljši izkoristek pri črpanju. A zapletlo se je pri številu in očitno tudi načinu izbire projektov. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je takrat še opravljalo naloge zdaj samostojne SVRK, v potrditev najprej poslalo štirinajst projektov v skupni vrednosti 307 milijonov evrov. Ti so tudi dobili evropski denar. Naknadno pa je ministrstvo prijavilo še enajst projektov. Toda izkazalo se je, da je bilo denarja dovolj le za prvih štirinajst projektov. Ti so namreč porabili tudi 180 milijonov evrov bonusa, imenovanega kot »dodatna pravica do porabe«.
In tu pridemo do dveh vprašanj, ki jih bodo morali odgovorni pojasniti v prihodnjih dneh. Prvič, zakaj je minister Židan kljub temu, da je vedel, da denarja za dodatne projekte v kohezijski blagajni ni, te še naprej potiskal v roke SVRK? S čakanjem na njeno neizbežno rdečo luč je namreč izgubil več mesecev časa, v katerem bi lahko občinam (te so tudi v tem času izvajale projekte) nalil čistega vina in skupaj z njimi našel načine za alternativno rešitev težav. In drugič, po kakšnih kriterijih je ministrstvo za gospodarstvo lani poleti izbiralo projekte in kako mu je pri tem pomagalo ministrstvo za kmetijstvo? Med enajstimi projekti jih sicer kar deset prihaja z območja trikotnika Ljubljana–Novo mesto–Kočevje.
