Leta 2013 so pristojne strokovne komisije na Zavodu RS za šolstvo, v katerih sedi več kot 400 strokovnjakov, izdale 6400 odločb o dodatni strokovni pomoči otrokom s posebnimi potrebami, se pravi gibalno oviranim, disleksikom, avtistom... – pa tudi otrokom z vedenjskimi motnjami ali otrokom, ki so na kakšnem področju dlje časa učno zaostajali. Odločb za učno pomoč, ki jo izvajajo učitelji, je od tega dobra četrtina, a od leta 2005, ko je bilo izdanih 1700 tovrstnih odločb, do leta 2012 se je število teh odločb povečalo za dobro polovico. Nič čudnega, da na zavodu za šolstvo kar 23 zaposlenih skrbi izključno za nemoteno izdajanje omenjenih odločb...
»Vse kaže, da je število teh odločb tako zelo naraslo,« je včeraj te hudo povedne podatke komentirala izobraževalna ministrica Stanka Setnikar Cankar, »ker so otroci na predlog staršev ali šole dobili dodatno pomoč in tako lažje napredovali v želene srednje šole.« Ker so se starši na zavrnjene zahteve pritoževali, je imelo veliko dela tudi ministrstvo, ki je po postopku moralo pritožbe reševati; predlani jih je obravnavalo sto. Sistem, ki je očitno poganjal sam sebe, bo treba korenito spremeniti, je napovedala dr. Setnikar-Cankarjeva.
Varčevanje začasno do sprejema proračuna
To pa je bilo tudi edino soglasje, ki ga je ministrica včeraj dosegla na srečanju z vodjema sindikatov Sviz in Vir, Branimirjem Štrukljem in Bojanom Hribarjem. Oba sta namreč vztrajala, da mora nemudoma preklicati svojo odločitev, da od 1. januarja ministrstvo ne bo več sofinanciralo učne pomoči, za katero so učitelji prejemali dodatek za delovno uspešnost ali plačilo po pogodbi. »To ni v skladu z veljavnimi predpisi.« Štrukelj je ob tem še poudaril, da učitelji ne nosijo nobene odgovornosti za naraščanje števila odločb. »Jih pa morajo uresničiti in biti za to ustrezno plačani.«
Rdeča nit včerajšnjega sestanka s sindikatoma Sviz in Vir so bila tudi potekajoča pogajanja med ministrstvom in vlado o proračunu za leto 2015. Ministrica o tem, koliko bo treba vzeti posameznim resorjem, včeraj ni želela govoriti, zato še vedno visijo v zraku njene besede, po katerih ministrstvo za finance pričakuje, da bo MIZS letos poleg 10 milijonov evrov privarčevalo še kakšnih 90 milijonov. Poudarila je le, da so predlagani varčevalni ukrepi do sprejema proračuna »začasni«, da se vsa ministrstva soočajo s primerljivimi zahtevami, a da zadnja pogajanja kažejo »pozitivne premike« glede visokega šolstva. Glavni tajnik Sviza je k temu dodal, da so bila zniževanja sredstev v izobraževanju od leta 2012 »nenormalno visoka« in da so zlasti univerze pred kolapsom. Zato bodo danes začeli podpisovati peticijo proti »nerazumni politiki« in zaostrili sindikalni boj.
»Razmere so že zdaj katastrofalne«
Še ostreje so svoje zahteve in pričakovanja včeraj predstavili v Visokošolskem sindikatu Slovenije. »Če bo vlada vztrajala in poskušala nove desetine milijonov evrov privarčevati v visokem šolstvu, ne bomo le protestirali pred vlado, ampak bomo stavkali,« je napovedal predsednik VSS Marko Marinčič. Po njegovem je vlada oziroma minister Mramor dogovor s sindikati o plačah sprejela s figo v žepu, odgovornost je prevalila na posamezne resorje. Ob tem poudarja, da ni škandal, da profesorji del svoje kariere preživijo tudi v politiki, zoprno pa je, ker ti isti kolegi, ko pridejo v vlado, ne razumejo več, v kakšnih razmerah delujejo javne univerze. Te so že zdaj katastrofalne, so poudarili vsi trije vodje sindikatov na univerzah, Gorazd Kovačič z ljubljanske, Marija Javornik Krečič z mariborske in Elizabeta Zirnstein s primorske univerze.
Na mariborski univerzi kar 40 odstotkov zaposlenih zadržujejo v izhodiščnih plačnih razredih, čeprav so že napredovali v nazive. Normativ o neposredni pedagoški obveznosti nategujejo po mili volji. Nekateri asistenti delajo 20 in več ur, ob tem morajo tudi raziskovalno delati, habilitacijska merila pa postajajo vse strožja... Bremena prelagajo na študente: na UM si morajo sami plačevati praktično delo.
Na primorski univerzi s pozitivno ničlo poslujeta le še dve članici, ki imata še živ izredni študij, druge si denar za plače izposojajo. Večina profesorjev dela po pogodbi za docente, čeprav so že dosegli višje nazive. Po pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, je zaposlenih že 30 odstotkov ljudi, pa čeprav so po zakonu take pogodbe predvidene kot izjema. Tudi na ljubljanski univerzi je veliko delavcev zaposlenih na asistentskem mestu, čeprav so že dosegli učiteljski naziv. Kot asistenti bi lahko opravljali vaje, vendar pa se redno dogaja, da tudi predavajo, a ne šest ur na teden, kolikor znaša neposredna pedagoška obveznost za profesorje, temveč deset. »To je sistemsko izkoriščanje,« je ta skrb vzbujajoči pojav komentiral dr. Kovačič. Ljudi, ki opravljajo delo v skladu z nazivom, plačani pa so kot asistenti, je na UL 539 ali skoraj desetina vseh. Poleg tega na vseh treh univerzah zmanjkuje denarja že za osnovna materialna sredstva, na primer za fotokopiranje. Ministrica je včeraj napovedala, da se bo v kratkem sestala tudi z visokošolskimi sindikati in študenti.
