V Savinjski dolini biva ta čas peščica Romunov, ki se že pripravlja na začetek obiranja hmelja. Še več jih bo prišlo v prihodnjih dneh, saj sredi avgusta po navadi že začno z obiranjem prvih zrelih sort. Romunom se bodo pri obiranju pridružili tudi Hrvatje, pa tudi delavci iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. A veliko več kot tisoč jih na vrhuncu obiralne sezone ne bo. Še pred dvema desetletjema je v Savinjski dolini pomagalo obirati zeleno zlato tudi po deset tisoč sezonskih delavcev.
Tuji delavci so bili zaradi težkega fizičnega dela nepogrešljivi. Hmeljar Ferdinand Kunst iz Spodnjih Grušovelj pri Šempetru pravi, da je tolikšen upad potreb mogoče pripisati predvsem dejstvu, da hmelj večinoma obirajo strojno, s stroji pa zaradi strogih varnostnih predpisov najraje upravljajo domačini sami. »Seveda določeno delovno silo še vedno potrebujemo, zato smo se obrnili na kmetijsko in gozdarsko zbornico in prosili, da pripravijo spisek obvez, ki jih moramo izpolniti, če želimo zaposliti tuje delavce. A so pogovori obstali na mrtvi točki, ker med sogovorniki ni bilo predstavnika finančnega ministrstva,« pravi Kunst.
Hmeljarji namreč ugotavljajo, da so podjemne pogodbe, ki jih morajo sklepati, dobre le za državo, ki si na tak način vzame prevelik kos pogače, slabe pa za delavca, ki bi moral od minimalnega neto izplačila državi sam odšteti še 20-odstotni davek. »To je nesprejemljivo, zato po navadi to plačamo mi, ki pa tem ljudem že tako povrnemo tudi strošek nezgodnega in zdravstvenega zavarovanja, ga prijavimo na policijo, mu plačamo prevoz, v času obiranja pa nudimo še prenočišče in prehrano. Hmelj je namreč pri nas obdavčen z najvišjo, 22-odstotno stopnjo DDV in nikakršne potrebe ni, da država na tak način od tujih delavcev terja še dodaten denar in z drobižem polni proračun,« pravi Kunst. Hmeljarstvo je pač specifična panoga, ki je ni mogoče enačiti z nobeno drugo v kmetijstvu. Hmeljarji tudi zato sodelujejo le s takimi, ki so tega dela vajeni in potreb ne naslavljajo na zavod za zaposlovanje.
Največ tuje delovne sile še vedno potrebujejo v kmetijstvu
Podobno je v sadjarstvu Mirosan v Kasazah, kamor se ljudje že leta obračajo kar sami, saj vedo, da v času sezone obiranja jabolk potrebujejo dodatno delovno silo. Zanimanje je med domačini tolikšno, da z njimi brez težav zapolnijo vse potrebe. »Ljudje nas pokličejo, mi si njihove podatke zapišemo v poseben zvezek, in ko jih potrebujemo, se z njimi dogovorimo za delo,« pravi vodja knjigovodstva v Mirosanu Evelin Urankar. Kot pravi, gre povečini za upokojence, tudi študente in brezposelne, zato potreb po tujcih nimajo.
Nekoliko drugače je v šentjurskem podjetju Meja in Slom na Ponikvi, kjer kandidate za obiranje jabolk iščejo tudi s pomočjo svetovalcev zavoda za zaposlovanje, od koder brezposelne o potrebah obveščajo po SMS-sporočilih. »Za redčenje jabolk smo letos že napotili k njim 50 brezposelnih, za obiranje, ki se bo predvidoma intenzivneje začelo sredi avgusta, bo potreb približno še enkrat toliko, a so med obiralci tudi tujci,« pravijo na zavodu.
Vse večji interes domačinov za obiranje jabolk zaznavajo tudi na območju sevniške enote zavoda za zaposlovanje, kjer je lani delo začasno dobilo 120 brezposelnih, zato letos prav tako nihče za ta dela ni iskal tujcev. Največ sezonskih delavcev sicer potrebujejo na območju Posavja, Celja, Maribora in Murske Sobote. Zgodi se, da ponekod domače delovne sile še vedno ni dovolj, zato še vedno izdajajo tudi delovna dovoljenja za tujce, ki jih potrebujejo, kljub vstopu v EU, tudi še hrvaški delavci. Ne pa tudi Romuni, ki jih je največ. Letos je bilo tako za sezonska dela v kmetijstvu v prvih štirih mesecih izdanih 276, lani v enakem obdobju pa 339 delovnih dovoljenj.
Zanimivo je, da domačih delavcev primanjkuje ponekod le še za sezonska dela v kmetijstvu, predvsem zato, ker so specifična in jih ponekod naenkrat potrebujejo tudi od 300 do 500. Ne samo za obiranje hmelja in jabolk, temveč tudi grozdja, jagod in paradižnika. Delovna dovoljenja za sezonska dela v gradbeništvu in turizmu pa praktično ne izdajajo več, ker je domače delovne sile dovolj.
Lahko so ob polovico denarnega nadomestila
Zaslužki se od delodajalca do delodajalca razlikujejo, običajno pa sezonci na uro zaslužijo od 2,20 do 3,70 evra. »Nekaterim delodajalci ob tem povrnejo še potne stroške in jim dajo regres za prehrano, ponekod jim malico zagotovijo sami, spet drugi jim ponudijo le vodo,« opažajo na območnih službah zavoda za zaposlovanje.
Seveda se tistim, ki prejemajo denarna nadomestila, če mesečno zaslužijo s takim delom več kot 200 evrov po odštetih davkih in prispevkih, ta zniža za polovico, če zaslužijo manj, pa to na višino denarnega nadomestila ne vpliva. Ker se sezonska dela povečini opravljajo na osnovi sklenjene podjemne pogodbe, tistih, ki so prijavljeni kot brezposelni, ne odjavijo iz evidence, so pa seveda svetovalce dolžni o tem obvestiti in zavodu posredovati tudi dokazilo o zaslužku. Povsod opažajo, da se je odnos domačih brezposelnih ljudi do sezonskega dela zaradi ekonomske situacije zelo spremenil in se interes vsako leto povečuje. »Je pa še vedno opazen tudi velik osip, ker mnogi takega tempa ne zdržijo,« še povedo nekateri svetovalci.
Vendarle gre v kmetijstvu za težka fizična dela v vseh vremenskih razmerah, v nasadih, ki so velikokrat v strmih, težko dostopnih predelih. Pridelek mora biti pospravljen v optimalnem času dozorelosti, kar pomeni, da je treba delati tudi 10 in več ur dnevno, seveda tudi ob nedeljah. In ko nekateri norme ne dosežejo, obupajo in odidejo. Tudi zato se, zlasti hmeljarji, raje odločajo za tujce, ki so težkih del vajeni, bolj vzdržljivi in se dogovorjenih rokov držijo. Sicer na zavodih za zaposlovanje opažajo še, da za sezonska dela nimajo predsodkov niti takšni s sedmo stopnjo izobrazbe.