V možganih ni nikakršnega centra za učenje, je na blejskem srečanju osnovnošolskih ravnateljev, ki ga je petindvajsetič organizirala založba Didakta, poudarila pediatrinja in nevrologinja dr. Tina Bregant. Učenje je namreč možganski modus operandi. Da bi se lahko uspešno učili, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, med drugim z mikroelementi bogata hrana, nujen pa je tudi občutek varnosti; če ni varnosti, se možgani pripravijo na beg ali boj. Ročno delo je po novejših spoznanjih precej pomembnejše, kot se je zdelo do nedavna. »Naj otroci šivajo, delajo z orodjem. To razvija ustvarjalnost.« Predvsem pa je ključen odnos do ljudi, ki sodelujejo v procesu učenja. »Informacija se shrani hkrati z občutkom, pomembno je, da je ta dober. Otrok tudi shodi iz ljubezni,« je dejala dr. Bregarjeva. Pomembno je tudi, da otroci dobijo povratno informacijo o napaki in da jim je »dopuščeno« se zmotiti. Možganska aktivnost v veliki meri določa strukturo možganov, je poudarila. Skrb zbujajoče pa so ugotovitve nekaterih raziskav.
Si učitelji želijo ustvarjalnih otrok?
Inteligenčni količnik je pri mladih generacijah naraščal vse do 90. let, ko je dosegel plato, ustvarjalnost pa nasprotno upada. Otroci so čustveno vse bolj otopeli, manj družabni, manj navdušeni nad novimi izzivi. Pomembno vprašanje je, ali učitelje to zares moti. »Ustvarjalni otroci so radovedni, kritični, zelo radi vsako učiteljevo besedo obrnejo na glavo. Ustvarjalni otroci so naporni, veliko težje je delati z njimi. Si res želite radovednih otrok?« je ravnatelje (brez odziva) izzvala dr. Bregarjeva. Dr. Kristijan Musek Lešnik je prav tako velik del svojega predavanja posvetil ustvarjalnosti. Da se ji v slovenski šoli ne godi najbolje, je po njegovem krivo tudi to, da je življenje v šolah prenormirano, to pa omejuje ustvarjalne učitelje.
Dr. Jože Bajzek je eno ključnih vprašanj v razpravah o pravičnosti v šoli ponazoril s karikaturo. Pred učiteljem stojijo opica, slon, riba, tjulenj in pes, učitelj pa reče: za pravično selekcijo boste vsi opravili enak test, splezajte, prosim, na drevo. Sistem, ki vse otroke meri po enakih kriterijih, je krivičen in škodljiv, je poudaril. Konkurenčnost in tekmovalnost sta precenjeni vrednoti, veliko bolj bi morali razvijati sodelovanje, samospoštovanje in prevzemanje osebne odgovornosti. Kajti »v čem je novodobni delavec v tovarni bomb boljši od vodje taborišča Treblinka, ki je rekel, da je moral pač učinkovito rešiti nalogo, ki so mu jo naložili nadrejeni«, je ravnatelje izzval na Gregoriani šolani sociolog in pedagog.
Slovenski otroci bolj negotovi od drugih
Za dr. Jožeta Ramovša, antropologa in terapevta, je eden ključnih izzivov prihodnje velikansko neravnovesje v številčnosti generacij. »Od leta 1945 do 1980 se je v Sloveniji rojevalo od 30.000 do 35.000 otrok na leto, v prihodnje se jih bo le še kakšnih 15.000. Na to velikansko družbeno spremembo bi se morali veliko bolj dejavno odzvati,« je dejal. Tudi na področju vzgoje in izobraževanja, kajti »reši nas lahko le drugačen odnos do medgeneracijske solidarnosti in do socialnega učenja, ki je v primerjavi s kognitivnim močno podcenjeno«. Dr. Ramovš je ravnateljem govoril tudi o značilnostih omamljanja in zasvojenosti ter jim predstavil preventivni model za »trezno opojnost življenja«, ki ga že izvajajo na nekaterih šolah. Na delavnicah otroke med drugim učijo, kako se navduševati nad tehniko, življenjem, ljudmi, brez omamljanja z alkoholom, drogami, igrami na srečo ali nemara odličnjaštvom za vsako ceno, ki je prav tako lahko svojevrstna zasvojenost. V tem modelu, ki ga že izvajajo na nekaterih šolah, namenjajo posebno pozornost zagovarjanju osebnih stališč, kajti za slovenske otroke je po mnenju dr. Ramovša zelo značilna negotovost, ta pa je »rampa za vse omame in zasvojenosti.«
Bodoči učitelji si v razredu ne želijo bolnih otrok
Dr. Mojca Peček Čuk s Pedagoške fakultete UL je ravnateljem predstavila stališča študentov, bodočih učiteljev, do inkluzije (vključevanja otrok s posebnimi potrebami). Vrednote učiteljev so ključ do uspeha, je poudarila, in prav tu se lahko zatakne. Študentje, zlasti v nižjih letnikih, si namreč v svojih razredih ne želijo Romov, slepih, gluhih, otrok z avtističnimi motnjami, kronično bolnih otrok… V precejšnji meri so tudi žrtve stereotipov, češ, kaj bi se trudili za Rome, saj znanja tako ne cenijo. Za učni neuspeh ranljivih skupin obtožujejo motnjo, starše, okolje, le redko kdo od njih pa pomisli, da je za neuspeh odgovoren učitelj. »To je samouresničujoča prerokba,« je poudarila dr. Peček-Čukova. »Inkluzija je odgovornost učiteljev. Vprašati se morajo, kaj otrok potrebuje za učenje in ne, kaj je narobe z njim, saj jim ga ni treba popravljati.«