»Stopimo torej skupaj, poglejmo si v oči in sezimo v roke. Tako bo tudi izhod iz današnjih težav naše družbe lažji, saj si ljudje želijo živeti v miru, medsebojnem zaupanju, solidarnosti in dobrem sosedstvu,« je svoj slavnostni govor ob 73. obletnici dražgoške bitke zaključil taboriščnik, partizan, politik, diplomat in slavist akademik dr. Anton Vratuša, ki bo prihodnji mesec dopolnil sto let. Že ob začetku je poudaril, kako veliko čast je doživel, da lahko govori na kraju spomina na težke boje, žrtve med vaščani in zločina okupatorja. »Oprostimo lahko, pozabiti ne smemo!«
Malo politike, veliko simbolnih gest in besed
V tem duhu je včerajšnja slovesnost tudi potekala, ljudi je bilo sicer precej manj kot lani v toplem, sončnem vremenu, nekaj ne prav glasnih žvižgov je bil deležen zgolj predsednik države Borut Pahor, politikov pa razen vidnih članov SD iz vrst stranke in vlade ter nekaj poslancev (ZaAB) ni bilo prav veliko. Vratuša se ideološko ni opredeljeval, v govoru se je striktno držal orisa dogodkov izpred več kot sedemdesetih let, večkrat je poudaril tako junaštvo in upor borcev kot žrtev, ki jo je plačala cela vas. Bil je prvi govornik, ki je omenil požig cerkve, pa tudi zgodovinsko dejstvo, da so vaščani sprva prosili »nepričakovane goste«, naj se umaknejo, nato pa so se jim mnogi celo pridružili. Zanimivo je bilo, da so letos prvič že ob samem začetku slovesnosti delegacije borcev, tigrovci in Dražgošani položili vence ob vznožje spomenika, kjer so skupaj pokopani padli partizani in pobiti domačini. Prvi pa je venec položil predsednik države Borut Pahor.
»Nemci osnovnega cilja v Dražgošah – uničenja Cankarjevega bataljona, niso dosegli, so se pa krvavo maščevali nad nedolžnim prebivalstvom. Končni izid: zmagovalci Nemci niso bili, ostali so le vojni zločinci,« je bistvo dogodkov po novem letu leta 1942 orisal Anton Vratuša in nadaljeval, da je bila ta bitka pomembna za to, da smo okupatorju pokazali upornost naroda, kar so prepoznali tudi zavezniki, slovenska narodnoosvobodilna vojska pa je lani doživela najvišje priznanje s povabilom francoskega predsednika Francoisa Hollanda na proslavo ob 70. obletnici odprtja druge fronte. »Tudi sam sem bil v delegaciji slovenskih veteranov. Bilo je iskreno zadovoljstvo in zadoščenje seči v roke veteranom na proslavi, ki je pomenila tudi spravo med nekdanjimi sovražniki in njihovo zavedanje skupne odgovornosti za mir in varnost ter vrnitev medsebojnega zaupanja med narodi. Tako odgovorno ravnanje dolgujemo žrtvam vojnega in drugega nasilja v 2. svetovni vojni in po njej, pa tudi samim sebi in bodočim rodovom. Želim, da tega dolga nikoli ne pozabimo in da se ga spominjamo še zlasti letos ob 70. obletnici osvoboditve naše domovine,« je dejal dr. Anton Vratuša, ki je takoj po govoru iz rok predsednika zveze borcev Tita Turnška prejel še posebno častno zahvalo. Ob tem je Vratuša dejal, da je vedno delal le tisto, kar mu je velevala vest, domoljubje in prihodnost slovenskega naroda. Spomnil je na dogodke iz leta 41, ko so si slovenski slavisti obljubili: »Ne damo jim miru, dokler jim ne vidimo hrbta!«
Pohodnikov vreme ni ustavilo
Slabo vreme in blatne ter ledene poti pa številnih niso odvrnili, da se ne bi vnovič podali na dolge in sila zahtevne pohode. Najdaljšo tradicijo ima pohod s Pasje ravni po poti Cankarjevega bataljona, ki se ga je letos udeležilo 560 pohodnikov, kar je le kakih 50 manj od rekordne lanske številke. »Ja, zelo zahtevno je bilo. Noč naredi svoje, danes je bilo še posebej težko zaradi blata in ledu. A tu sem zato, da se poklonim pomembnemu delu naše zgodovine in ne zaradi rekreacije. To imam lahko doma, če tečem na Sabotin. Veste, tukaj je šlo za obstoj Slovencev in slovenskega naroda in na globalni ravni za upor zoper fašizem in nacizem. To je simbol Dražgoš,« je bil po prehojeni noči zelo prepričljiv David Peterin iz Gorice, ki se pohodov udeležuje skupaj s člani PD Gorica.
Nekaj manj kot 200 ljudi je prišlo tudi čez Ratitovec in Jelovico, ta pohod velja še za nekoliko težjega. Katja Krasko Štebljaj se ga je udeležila prvič, za drugo leto pa obljublja udeležbo na tistem, prej omenjenem pohodu: »Zares moraš biti dobro pripravljen. Je pa res, da noči in utrujenosti ne čutiš. Najlepše je bilo na Rastovki, kjer so gasilci pripravili kresove in smo se lahko tudi malo odpočili. Izjemno doživetje.« Pohodniki so v Dražgoše prišli tudi po številnih drugih poteh, nekaj je bilo celo kolesarjev, pa tudi konjenikov.
