Pred dobrim letom in pol so Slovenske železnice (SŽ) na ministrstvo za infrastrukturo naslovile zahtevo za povrnitev skoraj 350 milijonov evrov. Toliko naj bi skupaj z obrestmi znašala skupna višina obveznosti, ki jih država po oceni SŽ dolguje temu poslovnemu sistemu. Pri njegovi sanaciji, so večkrat poudarjali na SŽ, bo imela ključno vlogo prav država.
A na SŽ so očitno kratkega spomina. Pri sklicevanju na državo (ne)hote pozabljajo, da jim je ta v zadnjih letih že na veliko pomagala. Samo od leta 2011, ko je država SŽ razbila na več družb, do leta 2013 je v poslovni sistem, ki ga zdaj vodi Dušan Mes, prek različnih virov vložila za skoraj 800 milijonov evrov denarja in kapitala. Naša analiza je pokazala, da je država SŽ v zadnjih letih financirala prek štirih ključnih kanalov: z neposredno pomočjo, plačili za vzdrževanje obstoječe železniške infrastrukture, financiranjem gradnje novih projektov in kritjem stroškov potniškega prometa. Pri tem je ključni podatek, da imajo od denarja, ki ga na SŽ dobijo od države, veliko korist tudi družbe iz skupine, ki uradno poslujejo na trgu. Prav zagon novega investicijskega cikla z državnimi sredstvi je tako v zadnjih letih Železničarsko gradbeno podjetje (SŽ – ŽGP) izstrelil med največje domače gradbince. Hkrati dajejo državne finančne injekcije vsakokratnemu poslovodstvu SŽ manevrski prostor za popuščanja sindikatom. V skupini so tako že v začetku lanskega leta plače spet zvišali na predkrizno raven, presežnim zaposlenim pa bodo izplačali odpravnine v višini dvanajstih najboljših plač.
Država preprečila stečaj, zdaj pomaga še pri posojilih
Železnice so bile še nedavno tik pred razglasitvijo insolventnosti. In to ne le enkrat. Država jim je z ukrepi v okviru državnih pomoči za prestrukturiranje najprej šla na roko že v letih od 2003 do 2005. Bruto vrednost pomoči je skupaj znašala dobrih 136 milijonov evrov. Ponovno jim je priskočila na pomoč v prvi polovici leta 2011. Takrat je z zakonom priznala, da železnicam od leta 1993 dolguje 134,3 milijona evrov. S to injekcijo je država SŽ pomagala na več načinov. Že v bilanci na zadnji dan leta 2010 so lahko terjatev knjižile v kapital. Nato je država lani v celofan »vračila dela terjatve« zavila 13-milijonsko nakazilo, ki so ga SŽ porabile za vračilo posojil. Hkrati so na SŽ del terjatve do države (okrog 47 milijonov evrov) s štiriodstotnim diskontom že prodali bankam. S tem so zmanjšali svojo zadolženost in se – kar je še pomembneje – lažje dogovorili tudi za reprogramiranje drugih posojil. 134,3 milijona evrov vredna operacija reševanja železnic ima tako še danes ključno vlogo pri njihovi finančni sanaciji.
Za tekoče delovanje poslovnega sistema je toliko pomembnejši drugi kanal državnega financiranja: plačila za vzdrževanje železniške infrastrukture. Ta se stekajo na račun družbe SŽ – Infrastruktura, ki je v lasti SŽ. Za to je v največji meri zaslužna velika lobistična ofenziva železničarskih krogov, ki so ob sprejemanju železniške zakonodaje leta 2010 preprečili, da bi vodenje investicij v gradnjo in obnovo infrastrukture v celoti prevzela država in podjetje DRI. SŽ – Infrastruktura je od države za dela na infrastrukturi in vodenje prometa v letih od 2011 do 2013 skupaj prejela več kot 382 milijonov evrov. To v povprečju presega 80 odstotkov vseh letnih prihodkov SŽ – Infrastrukture, ki redno posluje z dobičkom. Gre za več kot stabilen vir financiranja, saj ima SŽ – Infrastruktura v lasti železniško infrastrukturo, skupaj vredno več kot 400 milijonov evrov. Res pa je, da je tega denarja iz leto v leto manj.
Kako je država napihnila železničarskega gradbinca
Denar, ki ga SŽ – Infrastruktura prejme od države, se prek drugih poslov in nakazil v pomembni meri preliva v družbe iz tržnega dela poslovnega sistema SŽ. Med odhodki, ki jih SŽ – Infrastruktura porabi za plačevanje storitev, največji del predstavlja vzdrževanje objektov. Od 50 milijonov evrov, ki jih je SŽ – Infrastruktura v letih 2012 in 2013 plačala za ta namen, jih je kar 31 milijonov prejelo Železničarsko gradbeno podjetje (SŽ – ŽGP). Še skoraj deset milijonov evrov so samo v letu 2013 družbe iz skupine SŽ od SŽ – Infrastrukture prejele za druge podporne storitve in gospodarjenje z nepremičninami. SŽ – Infrastruktura je v zadnjih letih denar tudi posojala matični družbi SŽ. Ta je imela leta 2012 pri njej najetih za več kot 25 milijonov evrov posojil, manjši del pa je leta 2013 poplačala.
Tudi sicer ima pri vzponu SŽ – ŽGP med največje domače gradbince ključno vlogo država. Prihodki tega podjetja v zadnjih letih strmo rastejo. Leta 2013 so znašali več kot 91 milijonov evrov, kar je dvakrat več kot v letu 2012. Toda SŽ – ŽGP je v rekordnem letu kar tri četrtine vseh prihodkov ustvaril z državo. Manjši del prek njenih plačil SŽ – Infrastrukturi, večji del pa prek financiranja gradnje nove železniške infrastrukture, kjer posle sam ali prek partnerstev z GH Holdingom na veliko dobiva tudi SŽ – ŽGP. Državne naložbe v infrastrukturo tako med drugim najbolj koristijo lastnikom SŽ – ŽGP, med katerimi je poleg SŽ, ki obvladujejo 79,8 odstotka delnic, z 12,2-odstotnim deležem tudi sevniško podjetje Rafael.
Financiranje potniškega prometa ključno za SŽ – VIT
In prav tu pridemo do spornega prepletanja zasebnega in državnega. Podjetje Rafael (njegov lastnik Rafael Drstvenšek ima dobre zveze z železničarskimi sindikalnimi krogi, parlamentarnima strankama SD in SDS) se je namreč v zadnjih letih razširilo tudi na druge posle. Za Dars tako gradi protihrupne ograje na avtocestnem odseku med Vrhniko in Brezovico, kjer je njegov podizvajalec SŽ – ŽGP, ki je v konzorcij prispeval tudi svoj garancijski potencial. Država je tako v zadnjih dveh letih na veliko financirala SŽ – ŽGP, ki je kot podizvajalec pomagal nekajkrat manjšemu zasebnemu podjetju pri pridobitvi posla od državne družbe.
Za SŽ je velikega pomena tudi državno financiranje družbe SŽ – Potniški promet. Ta približno polovico letnih prihodkov (v letih 2011 do 2013 v povprečju 86 milijonov evrov) ustvari s prilivi od opravljanja gospodarske javne službe prevoza potnikov. Največji kos kolača za storitve, ki jih plačuje SŽ – Potniški promet, pobere družba SŽ – Vleka in tehnika (VIT), iz katere prihaja tudi Silvo Berdajs, generalni sekretar sindikata strojevodij, predsednik sveta delavcev SŽ in podpredsednik nadzornega sveta SŽ. SŽ – VIT so lani posli za SŽ – Potniški promet prinesli okrog tretjino vseh prihodkov (15 milijonov evrov). Pri tem je že več let mogoče slišati očitke, da v SŽ – Potniškem prometu in SŽ – Tovornem prometu storitve te družbe preplačujejo. Na SŽ sicer zatrjujejo, da država za financiranje prevoza potnikov že več let namenja sredstva, ki pri tej dejavnosti ne pokrivajo niti stroškov.