Sklep ustavnega sodišča, da zavrže Janševo ustavno pritožbo, in tri ločena odklonilna mnenja ustavnih sodnikov Mitje Deisingerja, Jana Zobca in Ernesta Petriča kažejo precej nasprotna razmišljanja o (na videz) povsem rutinski, formalni in pričakovani odločitvi ustavnega sodišča.
Janša in Matoz pričakovala veliko izjemo
Ustavno sodišče je s šestimi glasovi proti trem sprejelo odločitev, da si pravnomočno obsojeni prvak SDS Janez Janša in njegovo dokazovanje, da so mu bile med sojenjem v zadevi Patria kršene človekove pravice, ne zaslužita preskakovanja vrste. Vrhovno sodišče namreč še ni odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, kar je sicer naslednji logični korak po pravnomočnosti obsodbe.
Šest ustavnih sodnikov je pretehtalo, da Janševa ustavna pritožba ne kaže očitnih kršitev človekovih pravic, zaradi katerih bi lahko naredili izjemo in odločili še pred vrhovnimi sodniki. Svojo odločitev je šesterica med drugim obrazložila tudi z nekaj dejstvi iz prakse ustavnega sodišča.
Sodniki so v prvih štirih letih po tistem, ko je ustavno sodišče začelo presojati tudi ustavne pritožbe, nekajkrat preskočili vrstni red: »Šlo je za ustavne pritožbe neposredno zoper odločitve sodnega sveta, komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve državnega zbora, ravnanje vrhovnega sodišča, zoper odločitve upravnih organov in celo zoper mnenje zdravniške komisije. (...) Skupno večini teh primerov je, da je pred odločanjem ustavnega sodišča o njih že obstajala poprejšnja odločitev ustavnega sodišča, na katero se je ustavno sodišče sklicevalo in na tej podlagi lahko hitro in brez dokazovanja prepoznalo očitnost kršitve človekove pravice,« piše šesterica in omenja tudi izjemo iz kazenskega področja (iz leta 2004), ko je tujemu državljanu, ki so mu policisti odvzeli prostost (zaradi izročitve), sodišče vročilo sodbo v jeziku, ki ga ni razumel. Takrat so ustavni sodniki naredili izjemo, saj so menili, da tujec zaradi nepoznavanja jezika sploh ni mogel izčrpati drugih pravnih sredstev. Kršenje njegovih človekovih pravic je bilo zato očitno. Po tem primeru ustavni sodniki niti v enem primeru v devetih letih niso več naredili izjeme (do predzadnje izjeme pa je minilo 16 let), kakršno je zdaj od njih pričakoval Janša.
Vse domnevne kršitve človekovih pravic, ki sta jih Janša in njegov odvetnik Franci Matoz ustavnim sodnikom ponudila v razmislek (pristranskost sodnice, nezakoniti dokazi, neobstoj kaznivega dejanja...), sodnikov niso prepričale: »Zatrjevane kršitve človekovih pravic niso izkazane s tisto stopnjo očitnosti, ki se zahteva, da bi ustavno sodišče lahko na podlagi zakona o ustavnem sodišču odločalo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev,« je sklenila večina ustavnih sodnikov.
Trije sodniki na strani vodje opozicije
Če se sklep ustavnega sodišča bere kot suhoparen pravniški akt (kar tudi je), so tri pričakovana odklonilna mnenja, ki vsebujejo tudi že opredeljenost, da so bile Janezu Janši resno kršene človekove pravice, precej bolj čustvena in ljudska.
Ustavni sodnik Mitja Deisinger (z Zobcem sta pred leti pred lokalnimi volitvami za župana Ljubljane javno podprla skupnega kandidata desnice Franceta Arharja) je bil do odločitve ljubljanskega okrajnega in višjega sodišča zelo kritičen in je zapisal, da sta sodišči v svojih obrazložitvah sodb celo nadomestili tožilstvo. Po njegovem mnenju sprejem obljube Janši ni dokazan, gre za abstraktno sodbo, očitano kaznivo dejanje pa ni dovolj konkretno opisano. »Sprejemanje takšnih obtožb brez znakov kaznivih dejanj pomeni nov nesprejemljiv standard kazenske represije,« ugotavlja Deisinger, ki se v svojem mnenju sklicuje tudi na mnenje Vlada Perjuja z ameriškega jezuitskega Boston Collegea, pri katerem je inštitut dr. Jožeta Pučnika naročil mnenje o zadevi Patria. Ob tem je predvsem zanimivo, da je Perju svoje (precej pristransko) mnenje napisal 9. junija, na spletnih straneh ga je inštitut objavil 10. junija, ustavno sodišče pa je zasedalo dan potem.
Deisinger, ki okrajno in vrhovno sodišče poziva, naj Janši odložita prestajanje dvoletne zaporne kazni, tudi meni, da Janša zaradi neprimernega obtožnega predloga ni imel možnosti obrambe, dotaknil pa se je tudi pristranskosti sodišč ter govora predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki se je nedavno javno odzval na pritiske in diskreditacije sodstva, povezane tudi z zadevo Patria in ustavnim sodnikom Janom Zobcem. Ta in Petrič sta v svojih odklonilnih mnenjih prav tako zavzela stališče, da bi morali Janševo ustavno pritožbo sprejeti. Zobec je celo prepričan, da bi vsebinska odločitev okrepila zaupanje v delovanje pravne države, pod točko »dodatnega razloga izjemnosti« pa dodaja: »Nesporno je, da bo njegov odhod v zapor sredi volilne kampanje bistveno vplival na demokratičen proces v državi in na legitimnost volilnega rezultata.«
