Maja (ime je na željo sogovornice spremenjeno) je za trombozo kot posledico kronične vnetne črevesne bolezni zbolela že pri 18 letih. Po polletnem zdravljenju so težave izzvenele, nato pa se je študentki pred dvema letoma bolezen ponovila. Zdravniki so ji zaradi prevelikega tveganja nastanka krvnih strdkov priporočili vseživljenjsko zdravljenje z antikoagulanti. To za Majo pomeni, da bo morala najmanj desetkrat, lahko pa tudi večkrat na leto v laboratorij na testiranje krvi, kjer bi ji glede na rezultate vedno znova določili odmerek zdravil. Sprašuje se čemu – če pa je na voljo priročen aparat za merjenje gostote krvi, ki ga lahko bolnik uporablja doma in nato po telefonu v ambulanto sporoči rezultat. A Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) aparata in testnih lističev bolnikom ne krije. Pa čeravno bi na ta način skrajšal vrste pred antikoagulantnimi ambulantami in delodajalcem prihranil stroške dopusta ali nadomestila za bolniško odsotnost, ki ju morajo zdaj jemati bolniki oziroma njihovi svojci, če jih slednji vozijo na preglede.
Po letu kontrol se je odločila seči v svoj žep
»Če rezultat ni stabilen, moram na pregled ponovno čez en teden, nato običajno znova na 14 dni. Le če so rezultati ustrezni, grem na kontrolo enkrat na vsaka dva meseca,« pripoveduje Maja. To pa vedno znova pomeni tudi najmanj tri zamujene ure v čakalnici laboratorija in nato še ambulante. Če bi bila zaposlena, bi morala vzeti dopust ali bolniško. Vrste pred ambulantami za antikoagulantno zdravljenje so namreč dolge, saj posamezen zdravnik na dan pregleda tudi po 100 različnih izvidov. Po letu nenehnih kontrol se je odločila seči v svoj žep in si je sama kupila aparat. Namesto treh ur pri zdravniku porabi nekaj minut za test in minuto za klic do ambulante. A obenem se je odločila tudi za najdražjo možnost. Za aparat je odštela 800 evrov, paket 25 testnih lističev pa stane okoli 100 evrov. »Če ne bi bila na doživljenjski terapiji, se za ta nakup gotovo ne bi odločila. Ker pa mi bistveno olajšuje nemoteno opravljanje obveznosti in ker si te stroške k sreči za zdaj lahko privoščim, sem si po dobrem letu nenehnih kontrol premislila,« pravi.
Maja se sprašuje, zakaj mora biti tako. Če je njihov argument, da mora bolnika videti zdravnik, potem ne bo držalo. Sama je namreč med vsemi pregledi doslej do zdravnika prišla redko, rezultate in to, kako nadaljevati terapijo, bolnikom vedno sporoča kar sestra. Prav tako ne bi smelo biti dilem glede zanesljivosti aparata, saj ga sama uporablja prav na priporočilo zdravnika, sprva pa ga je celo nosila s seboj na preglede, da so v ambulanti skupaj preverili, da rezultati iz laboratorija in aparata ne bi odstopali.
Vrste so cenejše
Predlog, da bi bil omenjeni aparat – podobno kot tisti za določanje krvnega sladkorja v krvi – krit iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, so na ZZZS dobili leta 2012, a ga zavrnili. Prepričani so, da so z razširitvijo antikoagulantnega zdravljenja na primarno raven, torej tudi v zdravstvene domove in med zasebnike s koncesijo, približali storitve bolnikom in tako naredili dovolj. Poleg tega so za državo vrste pred ambulantami cenejše, laboratorijski pregled krvi stane slabih pet evrov. Delovanje ene antikoagulantne ambulante pa skupaj z materialnimi stroški na leto zdravstveno zavarovalnico stane slabih 180.000 evrov. Ko ta znesek pomnožimo z vsemi 11 ambulantami po Sloveniji, zdravstvena zavarovalnica na leto za obravnavo teh bolnikov odšteje slaba dva milijona evrov.
Ob tem so na ZZZS izračunali, da bi jih samo en aparat, ki bi ga bolnik dvakrat tedensko uporabljal vsaj štiri leta, vsako leto stal 194 evrov, testni lističi pa dodatnih 345 evrov, skupaj torej 539 evrov na leto. Ob upoštevanju, da v Sloveniji antikoagulantno zdravljenje prejema od 17.000 do 20.000 oseb, bi to pomenilo najmanj devet milijonov evrov na leto. Razmerje je v prid ZZZS. A če upoštevamo še povprečen strošek bolniških, ki jih morajo zdaj za dan odsotnosti kriti delodajalci, številka na leto poskoči za dodatnih šest milijonov evrov. Strošek ambulantnega testiranja in strošek testiranja doma se tako razlikujeta le še za milijon evrov.
Zdravstvena zavarovalnica kljub temu o uvrstitvi merilca med medicinske pripomočke ne razmišlja. Odgovarjajo, da to ne bi bistveno zmanjšalo števila kontrol pri zdravniku in da je v to zdravljenje vključena večinoma starejša populacija in le redki delovno aktivni, ki morajo za pregled uveljavljati bolniško odsotnost z dela.
Stroka: Aparat je zanesljiv
Visokim stroškom aparata pritrjujeta tudi doc. dr. Alenka Mavri, vodja antikoagulacijske ambulante na Kliničnem oddelku za žilne bolezni na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, in predstojnik oddelka prof. dr. Aleš Blinc. Slovenija tudi ni nikakršna izjema, saj zaradi visoke cene aparatov in testnih lističev zavarovalnice takšen način zdravljenja krijejo le v redkih evropskih državah. Pravita, da težav z zanesljivostjo aparata ni in da so pri pravilni uporabi meritve zanesljive, aparati različnih proizvajalcev so bili preizkušeni tudi v kliničnih raziskavah. Takšen način samokontrole je po njunem mnenju primeren le za bolnike, ki so sposobni sami natančno izvesti meritev in so ustrezno izobraženi za prilagajanje dnevnih odmerkov zdravil glede na rezultate meritev. Kljub samokontroli pa ti bolniki še vedno potrebujejo spremljanje v antikoagulacijskih ambulantah, predvsem ob pripravah na kirurške posege in nastopu zapletov zdravljenja.
Pa bi lahko ZZZS naredila izjemo in čakanje pred ambulantami omilila vsaj tistim, ki so delovno aktivni? Damjan Kos, vodja sektorja za informiranje in odnose z javnostmi na ZZZS, pojasnjuje, da so pred približno dvema letoma v sistem uvedli najnovejša inovativna antikoagulacijska zdravila in ena izmed njihovih prednosti je tudi v tem, da njihovi uporabniki ne potrebujejo rednih laboratorijskih kontrol. »Ocenjujemo, da so delovno aktivni prebivalci že na najnovejših antikoagulacijskih zdravilih, zato je predlog za uvedbo aparata danes še bistveno manj ekonomsko in strokovno sprejemljiv,« pravi Kos. Maja pa do teh najnovejših zdravil ne more, saj zanjo niso primerna. Testiranja opravi in drago plača sama. Vsakič, ko v ambulanto sporoči svoj rezultat, pa se sprašuje, zakaj ne more dobiti vsaj delno povrnjenih stroškov. Navsezadnje ambulanti prihrani čas in delo, zdravstveni zavod pa nato verjetno dobi povrnjeno polno ceno storitve. Za obisk, ki se je zgodil prek telefonskega klica.