Če ne sodite med deset odstotkov tistih, ki imajo najvišje dohodke, imate zelo malo možnosti, da vas bo vlada kakor koli upoštevala pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na vaše življenje. Natančneje, vaše želje bo vlada upoštevala le v 18 odstotkih primerov, medtem ko bo elito uslišala v skoraj polovici vseh zahtev.
Kdo vlada ZDA?
Do takšne ugotovitve sta prišla raziskovalca z ameriških univerz Princeton in Northwestern University Martin Gilens in Benjamin I. Page, ko sta iskala odgovor na vprašanje, kako pomembne so preference revnejših Američanov, in ugotovila, da so te v postopku sprejemanja političnih odločitev praktično povsem nepomembne.
V raziskavo sta zajela podatke o preferencah volilcev iz različnih dohodkovnih razredov o 1779 vprašanjih od leta 1981 do leta 2002, ki so jih zastavljale javnomnenjske raziskave. Kot povprečnega volilca sta izbrala volilca na mediani dohodkovne lestvice, kot elitnega volilca pa sta opredelila volilca iz zadnjega dohodkovnega decila. Pri tem sta upoštevala vse tiste odločitve, ki so jih vlade dejansko sprejele v štirih letih od dne, ko so anketarji med Američani ugotavljali, ali določeno politiko podpirajo ali ne.
Povprečen volilec je nepomemben
Zanimal ju je odgovor na vprašanje, kakšne vrste demokracija sploh vlada v ZDA – vlada povprečen volilec, ekonomska elita, večinsko mnenje ali pa morda poslovne interesne skupine. Ugotovila sta, da imajo ekonomske elite in interesne skupine, ki so povezane s poslovnim svetom, znatno večji vpliv na politične odločitve, kar daje podporo teorijam o »prevladi ekonomskih elit« in »pristranskega pluralizna«.
Njuna ključna ugotovitev je, da empirični rezultati ne potrjujejo glavne predpostavke teorije »večinske demokracije«, ki predvideva, da politika sledi preferencam povprečnega volilca. Izkazalo se je, da so najmočnejše ekonomske elite, ki se sicer morajo v določeni meri za vpliv boriti z interesnimi skupinami. Ameriška vlada je neko odločitev, če jo je podpirala le petina ekonomske elite, podprla zgolj v 18 odstotkih primerov. Če jo je podpiralo štiri petine ekonomske elite, se je verjetnost potrditve zvišala na 45 odstotkov. Če sta neko odločitev močno podpirali obe skupini, pa je ameriška vlada politiko potrdila v 56 odstotkih primerov.
Ob tem raziskovalca opozarjata, da so interesi elitnih volilcev in povprečnih volilcev pogosto enaki. Zato se je v dosedanjih empiričnih raziskavah vpliva povprečnega volilca na vladne odločitve pogosto izkazalo, da povprečen volilec »doseže svoje«. Vendar kot sta ugotovila, gre le za navidezni vpliv; povprečen volilec »doseže svoje« le, če se z ukrepom strinja tudi ekonomska elita.
V Sloveniji politika oblikuje ekonomsko elito
Zgornje ugotovitve se sicer ne nanašajo na Slovenijo, ampak na ZDA, a rezultati so vsekakor zanimivi tudi za Slovenijo in na splošno za delovanje demokracije. Dr. Anton Kramberger z ljubljanske fakultete za družbene vede pravi, da podobna raziskava vpliva ekonomske elite na politične odločitve v Sloveniji ne obstaja, da pa bi jo bilo mogoče opraviti s pomočjo podatkov iz anket Slovensko javno mnenje. Te namreč načrtno spremljajo odziv prebivalstva na razne načrtovane kampanje in včasih vključujejo tudi dohodek anketiranca. S teoretičnega vidika je, tako meni Kramberger, seveda jasno, da »ekonomske elite poskušajo vplivati na vladne odločitve, sicer ne bi bile elite. V kolikšni meri jim to uspeva, pa ne vemo.« Nekaj odgovorov na ta vprašanja smo sicer skušali dobiti tudi pri sodelavcih raziskave Slovenskega javnega mnenja, vendar nam na vprašanja niso odgovorili.
Dr. Aleksander Žerdin, urednik Delove Sobotne priloge, je v doktorski disertaciji na temo vpliva zamenjave politične elite na ekonomsko elito – to predstavljajo vodstva oziroma gospodarske družbe v državni lasti in paradržavne družbe – ugotovil, da je v Sloveniji zaznati obraten proces, da namreč politika spreminja sestavo ekonomske elite. Vpliv ekonomske na politično elito pa dr. Žerdin zajame v trenutno najbolj medijsko odmevnem primeru, projektu TEŠ 6.
»Vpliv ekonomske elite, ki se je obdržala tudi po zamenjavi politične oblasti, zaznavam prej v investicijski politiki kot pri davkih ali privatizaciji. Uroš Rotnik je sredi prejšnjega desetletja kot direktor TEŠ prepričal novo vodstvo HSE, da je investicija v TEŠ 6 smiselna. Energetika je torej tista točka, ki zaradi kapitalske moči lahko parira politični oblasti. Paradoks je v tem, da je energetika v državni lasti. Kapital v državni lasti ima zadostno moč, da deluje tudi mimo vlade. TEŠ 6 je zrasel v trenutku, ko znotraj vlade ni bilo enotnega mnenja, kaj storiti s projektom,« dr. Žerdin orisuje problematični vidik državnega lastništva v odnosu do politike.
Žerdin sicer pričakuje, da bo politična elita s privatizacijo, ki trenutno intenzivno poteka, izgubila kanal, prek katerega je vstopala v nadzorne svete podjetij. »Optimalna situacija za skupnost kot celoto je, če med politično oblastjo in ekonomsko močjo obstaja napetost, ki zagotavlja določeno ravnotežje. Slabo je, če ekonomska elita pridobi toliko moči, da državo prisili v opuščanje nekaterih funkcij, recimo regulacije trga. Politično elito naj bi načeloma na volitvah oblikovali državljanke in državljani,« pravi in dodaja, da je v Sloveniji vpliv ekonomske elite posreden, da pa ga kljub temu ne smemo podcenjevati. »Stranke prepričljivost povečajo, če imajo na voljo denar. Denar pa lahko dobijo predvsem pri tistih, ki pripadajo ekonomski eliti,« o tem, kako ekonomska elita vpliva na politiko, še pove dr. Žerdin.