Obsojena trojica iz zadeve Patria je že takoj po pravnomočnosti obsodbe napovedala boj z vsemi pravnimi sredstvi, tudi s pritožbo na ustavno sodišče. Manj znano pa je, da se je Ivan Črnkovič na ustavne sodnike prvič obrnil že oktobra 2011, le dober mesec po začetku sojenja, in sicer po tem, ko obrambi na sojenju ni uspelo izločiti avstrijskih in finskih dokazov.
Z odvetnikom Dejanom Markovićem sta na ustavno sodišče vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU in tudi zakona o kazenskem postopku. Pri obeh je Črnkoviča zmotila ureditev dopustnosti dokazov iz tujine, vendar je njegovo vlogo ustavno sodišče zavrglo. Ločeni mnenji sta imela le sodnika Jan Zobec in Mitja Deisinger. Avgusta 2012 se je Črnkovič na ustavno sodišče obrnil še enkrat, takrat pa so ga soglasno zavrnili.
Nad Janševo in Šturmovo zakonodajo
Črnkovičev odvetnik je v pobudi zapisal, da omenjena zakona v posameznih členih nista v skladu z ustavo. Pri tem je ironično to, da sta oba sporna zakona, na katera se sklicuje Črnkovič, začela veljati prav v času prve Janševe vlade in pravosodnega ministra Lovra Šturma, vendar pa sta nato oba doživela nekatere spremembe. Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah s članicami EU, ki ureja sodelovanje evropskih organov odkrivanja in pregona in brez katerega si sodobnega sodelovanja nacionalnih policij praktično ni mogoče predstavljati, je lani doživel celo bistveno razširitev.
Zakona, kakršna sta veljala v času preiskave in ob začetku sojenja v zadevi Patria, sta po mnenju Črnkoviča sporna v členih, ki določajo pravila igre policijskega sodelovanja in izmenjave dokazov med državami. »Pobudnik (Črnkovič, op. p.) meni, da vprašanja dopustnosti dokazov, pridobljenih v tujini, ne urejata ustrezno in na predvidljiv način, in sicer zlasti v primerih, ko ustavni procesni standardi posameznih držav ne dosegajo ravni varstva, ki jo zagotavljata ustava ter konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,« so v obrazložitvi zapisali ustavni sodniki.
Sporni naj bi bili predvsem obremenilni finski dokazi, ki jih je obramba že večkrat neuspešno poskušala izločiti.
Finska zakonodaja namreč (drugače kot slovenska) preiskovalcem omogoča, da opravijo hišno preiskavo tudi brez sodne odredbe in brez prisotnosti prič, prav tako pa osumljenci na Finskem nimajo privilegija zoper samoobtožbo. Če poenostavimo: nimajo pravice, da v postopkih lažejo ali molčijo. Z (ne)zakonitostjo dokazov v zadevi Patria se bodo ukvarjali tudi vrhovni sodniki, višje sodišče pa je že odločilo, da so bili vsi dokazi pridobljeni zakonito.
»Poseben primer«
Direktor Rotisa je v pobudi ustavnemu sodišču zapisal tudi, da veljavna zakonodaja sodiščem omogoča preveč arbitrarno odločanje glede dopustnosti dokazov iz tujine in da je sodišče pri odločanju o predlogu izločitev dokazov razvilo »pravno nevzdržno teorijo«.
Pred ustavnimi sodniki Črnkovičeva pobuda ni prišla daleč. O pobudi je odločalo sedem ustavnih sodnikov, ki so pričakovano sprejeli sklep, da se pobuda zavrže, saj Črnkovič še ni uporabil vseh drugih pravnih sredstev (pritožbe na višje sodišče, zahteve za varstvo zakonitosti). Ustavno sodišče v kazenskih zadevah namreč praviloma odloča zadnje, zaradi česar je takšna odločitev povsem običajna. Bolj nenavadno pa je, da je za zavrženje glasovalo le pet ustavnih sodnikov, dva pa sta bila proti. Odklonilni mnenji do sklepa ustavnega sodišča sta podala ustavna sodnika Jan Zobec in Mitja Deisinger, ki jima del javnosti zameri, da sta pred leti še kot vrhovna sodnika javno podprla kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane. V zadnjem času dviguje prah predvsem Zobec s pavšalnimi kritikami slovenskega sodstva, poskusi diskreditacije predsednika vrhovnega sodišča, zmotila pa ga je tudi sodba evropskega sodišča za človekove pravice glede izbrisanih.
Zobec in Deisinger sta bila mnenja, da bi ustavno sodišče moralo presojati (ne)ustavnost zakonodaje, na katero je opozarjal Črnkovič, že sredi sojenja na okrajnem sodišču, saj bi se Črnkovič nad (ne)zakonitostjo dokazov lahko sicer pritožil šele po sodbi. Zobec je ob tem med drugim zapisal, da njegovo mnenje na prvi pogled odstopa od ustaljenega stališča ustavnega sodišča, a da gre za »poseben primer«.
Kje je meja pristranskosti in primernosti?
»Ločeni mnenji, ki ju omenjate, sta lahko sporni samo z enega vidika, namreč da gre za sodnika, ki sta sicer znana po restriktivnem priznavanju pravnega interesa,« nam je povedal eden izmed bivših ustavnih sodnikov Ciril Ribičič, ki pa neposrednega razloga za izločitev le na podlagi nenavadne odločitve v preteklosti ne vidi. A hkrati dodaja: »Vesel sem bil razprave, ki se je sprožila, najprej v zvezi z izjavami Jana Zobca o neustavnosti stranke za demokratični socializem, sedaj pa še ob izjavi Ernesta Petriča o vodotesnosti neke sodbe, ki bi lahko pristala na ustavnem sodišču. Poudarki iz teh razprav se mi namreč zdijo pravi: ne gre za omejevanje svobode izražanja ustavnih sodnikov, pač pa za izločanje tistega sodnika, ki se je vnaprej opredelil do vprašanja, ki postane predmet presoje na ustavnem sodišču,« o smiselnosti razprave meni Ribičič (za mnenje smo se obrnili na pet nekdanjih ustavnih sodnikov, vendar se nam je odzval le Ribičič).
Razpravo je sprožil dr. Dragan Petrovec s kriminološkega inštituta pri pravni fakulteti, ki je v članku v Dnevnikovem Objektivu namignil na vprašanje, ali so nekateri ustavni sodniki, predvsem Petrič in Zobec, primerni za morebitno odločanje v zadevi Patria ali pa bi se morali izločiti. Petrič je del javnosti razburil že večkrat, nazadnje v televizijski oddaji Tarča, kjer je višjim sodnikom, ki so odločali v zadevi Patria, že vnaprej žugal s svarilom o »vodotesnosti«. Petrovec je zapisal, da takšna svarila lahko pomenijo nedopustno grožnjo in so neprimerna.
»V omenjeni televizijski oddaji sem na vprašanje novinarke v bistvu odgovoril, da mora odločitev sodišča v tako občutljivih zadevah biti vodotesna. To še vedno mislim. Kot rečeno, sem s tem le odgovoril na vprašanje voditeljice oddaje. Ker je očitno po mnenju nekaterih 'pristranskost' sodnika vnaprej razvidna, če na vprašanje novinarja nekaj odgovori, če modro molči, pa je zanesljivo nepristranski, se bom nadaljnjega komentarja vzdržal,« nam je svoj odgovor na očitke predstavil Ernest Petrič.
Da bi bil v morebitnem odločanju v zadevi Patria kakor koli lahko pristranski, zanika tudi Jan Zobec, ki pravi, da je na odklonilno mnenje v Črnkovičem primeru pravzaprav že pozabil. »Pristranskost zato, ker sem odločal kot ustavni sodnik v neki zadevi pred dvema letoma in v ločenem mnenju obrazložil svoj glas? Dajte no. Potem bi morali biti izločeni vsi ustavni sodniki, saj smo takrat vsi sodelovali pri odločanju. Pa ne samo v tem primeru. Še marsikdaj se zgodi, da se pred sodiščem pojavijo ene in iste stranke – enkrat izgubijo, drugič dobijo... Ne razumem, kaj vas pri tem moti,« nam je odgovoril Zobec, ki prav tako ničesar spornega ne vidi v svojih kritikah sodstva in podpori Franceta Arharja ob kandidaturi za župana. Dodaja, da se tudi njegovi kolegi iz tujine strinjajo, da to ni nič spornega.
