Virant zavajal, o letalskih vozovnicah se je dogovarjal tudi sam

Gregor Tomažu: Imam osem kandidatov za vozovnice

A naši podatki kažejo drugače. Iz dokumentov, s katerimi razpolagamo, je razvidno, da se je Gregor Virant v letih 2010 in 2011 kar sam – in ne prek soproge – dogovarjal za lete na Adrii Airways, in to neposredno s Kostanjškom. Tako mu je 8. julija 2010 posredoval naslednje sporočilo. »Tomaž, spodaj je osem 'kandidatov' za Ljubljana-Frankfurt-Ljubljana (zraven so številke potnih listov). Benjamin bo takrat star… (podatek je znan uredništvu, op. p.) let.  Leteli bi takole: Ljubljana-Frankfurt 22. oktobra ob 8. uri, Frankfurt-Ljubljana 1. 10. ob 10.30. Hvala in lep pozdrav, Grega.« V sporočilu je Virant navedel tudi imena osmerice potnikov, za katere je Kostanjšek urejal vozovnice. Med njimi je celotna štiričlanska družina ministra Viranta, še dva njegova sorodnika ter Virantova tast in tašča, Mihael in Radoslava Brejc.

Opozoriti velja, da se Virant za naročilo vozovnic ni obrnil neposredno na prodajno službo Adrie ali vozovnic ni naročil po spletu, ampak je stopil v stik s Kostanjškom. Ta je uradno odobril več kot dvajset spornih vozovnic, s katerimi je Virant, v nekaterih primerih tudi z družino, med letoma 2008 in 2011 letel v Bruselj, Frankfurt, Pariz, Skopje in Sarajevo. Virant tega najbrž ni storil naključno. Za vsako vozovnico v poslovnem razredu je namreč plačal le po 150 evrov, kar je nekajkrat manj od njihove takratne cene za »običajne« potnike. Gre namreč za vozovnice iz prodajnega razreda R, ki jih ni mogoče kupiti v redni prodaji, saj so namenjene le zaposlenim v Adrii Airways, uslužbencem podjetij iz letalske dejavnosti in certificiranim agentom za prodajo vozovnic. Povezava s Kostanjškom, ki je bil – kot izhaja iz poročila KPK – pred leti tudi njegov sošolec, mu je torej omogočila več kot ugodno ceno vozovnic. In obratno: ker Adria Airways Virantu ni prodajala običajnih, ampak vozovnice iz posebnih prodajnih razredov, je bila s tem oškodovana za vse prihranke, ki jih je s tem nakupom ustvaril Virant, torej od sedem do deset tisoč evrov. Pomemben je tudi ton sporočila, ki ga je Virant poslal Kostanjšku. Iz njega je mogoče razbrati, da je bilo njuno komuniciranje redna praksa.

Da je šel Kostanjšek Virantu na roko, nakazujejo dogodki po prejemu sporočila v juliju 2010. Že pet dni potem (13. julija) je namreč Kostanjšek Virantov seznam želja posredoval uslužbenki Adrie Airways Dragani Gartner, ki je bila v družbi sicer zadolžena za izdajo letalskih vozovnic za uslužbence Adrie Airways in druge, za katere so po internih pravilih veljale ugodnosti za cenejše lete. »Naredi mi spodnjo rezervacijo RSINGLE EUR 150.-ALL IN za odrasle in EUR 100.-ALL IN za otroka (Benjamin). Vrni mi potrjeno rezervacijo. Plačali bodo enkrat oktobra. Lp.« Še isti dan je Gartnerjeva po naročilu svojega šefa zadevo uredila, 14. julija pa je Kostanjšek o tem obvestil tudi Viranta. »Grega! Rezervacijo imate narejeno. Cena kot sva dogovorjena EUR 150.-ALL IN za odrasle in EUR 100.-ALL IN za Benjamina, Lp.«

Adria subvencionirala Virantove svetovalne posle

Gregor Virant pa ni urejal le letalskih vozovnic za družinska potovanja, pač pa tudi vozovnice za službena potovanja v Skopje, kjer je po preteku funkcije ministra za javno upravo v prvi Janševi vladi s svetovanjem makedonskim  oblastem zaslužil 95.000 evrov. Tako je Tomaža Kostanjška ponovno prosil za uslugo 10. septembra 2010. »Dragi Tomaž, prosil bi te za povratno karto Ljubljana–Skopje–Ljubljana, odhod v ponedeljek 20. 9., povratek v petek 24. 9. Počasi bi kupil tudi rezervirane karte za Frankfurt (22. oktober/1. november). Upam, da ste OK. Lep pozdrav (te še pokličem), grega«. Tudi za te vozovnice, s katerimi je Adria subvencionirala njegove svetovalne posle, je Virant plačal le po 150 evrov.

Na voljo imamo tudi dokumente iz začetka leta 2011, ko so se Virantu ugodnosti na Adrii počasi iztekale. Prišlo je namreč do zamenjave vodilnih v nacionalnem prevozniku. 17. januarja 2011 je tako Tadeja Tufka na položaju izvršnega direktorja zamenjal Klemen Boštjančič, stolček pa se je začel tresti tudi Kostanjšku. Kljub temu mu je Virant 7. februarja poslal prošnjo. »Dragi Tomaž, prosil bi te za karto za dva leta Lj-Skopje-Lj, in sicer 16.2.-18.2. in 22.2.-24.2. Plačnik sem sam, plačal bom prek KLIK-a NLB. Hvala in lep pozdrav, Grega.« A prošnja ni zalegla, saj je moral Virant vozovnici za pot v Skopje tako kot drugi potniki kupiti po Adriinem programu Outlet. Zanjo je odštel 129 evrov, a je tokrat sedel v ekonomskem razredu. Že v prihodnjih mesecih so se stroški Virantovih poti močno povečali. V maju, juniju in juliju 2011, ko je moral Kostanjšek na zahtevo Boštjančičeve uprave zapustiti Adrio Airways, je tako Virant za vozovnice v ekonomskem razredu z vključenimi rednimi popusti plačeval od 272 do 343 evrov.

Virant včeraj za odgovore na naša vprašanja ni bil dosegljiv. Opisana komunikacija pa dokazuje vsaj dvoje. Prvič, da je Gregor Virant skoraj leto dni v povezavi z letalskimi vozovnicami zavajal tako javnost kot komisijo. Z razkritjem stikov s Kostanjškom so namreč v vodo padli vsi njegovi argumenti, ki jih je navajal v svojo obrambo, tudi ta, da za popuste ni vedel. Elektronska sporočila razkrivajo, da je resnica drugačna: da je Kostanjšek Viranta obveščal tudi o cenah letov. In pri tem je težko verjeti, da Virant kot pogost potnik na Adriinih letih ob tem, ko je za lete v poslovnem razredu plačeval po 150 evrov za posamezno vozovnico, res ni vedel, da bi ga ta za pot v Frankfurt, kamor je z družino letel vsaj dvakrat, v redni prodaji stala najmanj 800 evrov.

Nova vprašanja za KPK: Zakaj je izpustila večino spornih vozovnic?

In drugič, da  bi lahko KPK Virantov primer obravnavala – milo rečeno – mnogo temeljiteje. To bi povečalo tudi verjetnost, da bi v njem našla sume koruptnih tveganj. Kako je lahko KPK spregledala podatek, da je bil s Kostanjškom v stikih pri nakupih vozovnic tudi Virant? Za odgovor na to vprašanje velja prebrati   njeno poročilo. Kot smo že poročali, je komisija vozovnice razdelila v dva sklopa: na tiste, ki jih je kupoval še v času svojega ministrovanja, in tiste, ki jih je pridobil pozneje. Že na prvi pogled je mogoče opaziti, da KPK večine vozovnic iz tega obdobja sploh ni obravnavala, s čimer je Virantu prihranila najtežja vprašanja. Zakaj ne, ni jasno. Na seznamu v njenem poročilu jih je le pet (za potovanja v Skopje in Sarajevo), čeprav jih je bilo v resnici v tem času vsaj šestnajst. Da jih je namreč toliko, je novinarjem razkril kar sam Virant, ki je maja lani javno pokazal izpiske spornih elektronskih vozovnic.

Naključno ali ne, na seznamu v poročilu KPK denimo manjkajo tudi vozovnice za Frankfurt. Upravičeno je tako mogoče domnevati, da Virant dokumentacije o tem, kako jih je kupil, ni posredoval komisiji. Prav tako, da slednja od Viranta tega sploh ni zahtevala. To je posredno priznala tudi sama KPK, ki Kostanjška sicer ni zaslišala. Zapisala je namreč, da ji je Virant oktobra lani posredoval pisno pojasnilo, vključno z elektronskimi sporočili, ki izkazujejo način naročila in nakupa vozovnic, a zgolj nekaterih, ne pa tudi vseh. Če bi Virant komisiji razkril, da je vozovnice kupoval sam, bi ta zelo verjetno precej podrobneje preverila tudi, ali je to na enak način počel kot nekdanji minister v vladi, ki je upravljala državni delež v Adrii in z njo sklenila za več milijonov evrov poslov. Če je seveda to sploh želela storiti.