Pred leti, ko tožilka Vlasta Nussdorfer še ni bila varuhinja človekovih pravic, je k njej prišla starejša ženica in ji zaupala svojo žalostno zgodbo: »Pokopala sem oba. Najprej mamo, zdaj še očeta, ki je dolga leta zlorabljal mamo in bil nasilen do nje. Mogoče sem njej zamerila še bolj kot njemu, ker se mu ni nikoli uprla.« Zaupala ji je, da si zaradi očetovega neprestanega nasilja nikoli ni ustvarila svoje družine. Ko je obujala spomine na svoje trpko življenje, so na plano izbruhnile vse njene zamere in črne misli. Bila je žalostna, obupana in zdelo se ji je, da bo zaradi posledic nasilja, ki so jo prizadele psihično in telesno, tudi sama kmalu odšla na drugi svet.
Čeprav so različne ustanove v zadnjih letih na področju odkrivanja in preprečevanja nasilja v družini naredile veliko, se za domačimi zidovi še vedno skriva preveč žensk in deklic, ki so zlorabljene, ustrahovane, pretepene, zbrcane in oropane vsega dostojanstva. Žensk, ki si ne upajo poiskati pomoči, ker bi zaradi tega morda izgubile dom, in deklic, ki sploh še ne vedo, da je nasilje nedopustno in da jih tudi oče, pa naj se ga še tako zelo bojijo, nima pravice pretepati ali zaklepati v temno omaro, kjer postanejo njihovi strahovi mnogo večji.
Naj spregovorijo tudi neme priče
Prav zato je projekt Vesna – živeti življenje brez nasilja, ki sta ga pripravila direktorat za družino pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter generalna policijska uprava (GPU), vreden vse pozornosti in pohvale. V dveh letih bodo (z ministrstvom za zdravje, ministrstvom za pravosodje in vrhovnim državnim tožilstvom) sistematično ozaveščali ženske vseh starosti, da je vsako nasilje nedopustno in da obstaja več oblik pomoči, ki so jim kadar koli na voljo. Trpinčene ženske, ki so doslej tiho trpele, morajo vedeti, da lahko ob pomoči in iskreni želji, da se rešijo nasilneža, znova zaživijo, kot si zaslužijo. V dveletni kampanji bodo še bolj kot doslej potrkali na vest nemih prič, ki iz najrazličnejših razlogov posredno tudi same odobravajo in dopuščajo nasilje. Veliko pozornost bodo namenili poglabljanju znanja strokovnih delavcev, ki se ukvarjajo z dejanskimi in potencialnimi žrtvami nasilja, in med drugim implementirali nacionalno kampanjo proti nasilju nad ženskami vseh starostnih skupin. Projekt bo stal nekaj več kot 267.000 evrov, vendar bo skoraj 80 odstotkov potrebnega denarja prispevala evropska komisija v okviru javnega razpisa Progress.
Da v naši družbi ni uresničeno načelo enakih možnosti, priznava tudi generalni direktor slovenske policije Stanislav Veniger, ki žal ugotavlja, da tovrstnega nasilja marsikdo ne razume več kot kaznivo dejanje, temveč kot samoumeven način uveljavljanja moči in volje, reševanja spora med partnerjema in urejanja družinskih odnosov nasploh.
Nasilje v družini postalo prepoznan družbeni problem
Po Venigerjevih besedah je ob povečani skrbi pristojnih institucij nasilje v družini postalo prepoznan družbeni problem. Kljub napredku pa je, pravi Veniger, še vedno zaznati ambivalenten odnos do nasilja nad ženskami. Po eni strani je tako, da se ga vsi zavedamo, ga javno problematiziramo in ga označujemo kot nesprejemljivo, po drugi strani pa takrat, ko smo tudi sami priče nasilju, raje umaknemo pogled, kot da bi dvignili telefon in poklicali pomoč.
S sprejetjem zakona o preprečevanju nasilja v družini je naša država naredila enega pomembnejših sistemskih premikov pri klasifikaciji različnih vrst nasilja. Podrobneje je opredelila ukrepe za zaščito žrtev in ne nazadnje tudi storilcev, ki prav tako potrebujejo strokovno pomoč. Zakon je botroval tudi sprejetju resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in postal podlaga drugim aktom. S sprejetjem novega zakona o nalogah in pooblastilih policije so nedavno dodali tudi ukrep pridržanja kršiteljev, ki kršijo prepoved približevanja, in s tem še bolj poudarili ničelno toleranco do nasilja ter zaščitili žrtve.
Zdaj si moja, samo moja!
Neža Miklič iz oddelka za mladoletniško kriminaliteto na GPU pravi, da ni še tako dolgo, ko je žrtev nasilja v družini potrebovala deset, v nekaterih primerih tudi petnajst let, da je zbrala voljo in pogum za klic na pomoč. Pogosto je bilo to šele takrat, ko je reševala svoje življenje in življenja svojih otrok. Danes, po 25-letnem intenzivnem ozaveščanju o nasilju v družini in ob številnih zakonskih spremembah žrtve še vedno potrebujejo vsaj pet let, da poiščejo pomoč. »Kaj je cilj? Da pokliče nemudoma? Da nasilno zvezo odločno prekine in ponosno odide? Zdi se nadvse enostavno, a preveč posplošeno. Je morda cilj, da žrtev v nasilni odnos niti ne vstopa? Le kako naj nasilje sploh prepozna, ko pa se ne začne z davljenjem, grožnjami z orožjem ali s kakšnim hudim fizičnim napadom. Nasilje se lahko začne z besedami: Zdaj si moja, samo moja!« opozarja Mikličeva.
Po besedah izkušene kriminalistke v Sloveniji število kaznivih dejanj, za katera je policija sestavila kazensko ovadbo in jo odstopila tožilstvu, upada. Leta 2011 je bilo 2925 žensk, ki so bile žrtve kaznivih dejanj z elementi družinskega nasilja. Leta 2013 jih je bilo 2315.
Vedenjski vzorec nasilja v družini je zelo pomemben, saj nas otroci posnemajo. Zato se že doma naučijo, da je nasilje neizogibno in edina možna izbira. Ti otroci in mladostniki odraščajo v prepričanju, da drugi ljudje z njimi ne bodo ravnali dovolj pošteno in da bo njihova edina preživetvena tehnika biti nasilen ali pa sprejeti vlogo žrtve. Tako je generacijski krog nasilja sklenjen, družbeno sporočilo pa je preneseno na novo generacijo, ki šele vstopa v življenje, pravi mag. Lea Javornik Novak z ministrstva za delo.