Okoliščine osem milijonov evrov vredne razkošne obnove gradu Goričane, v katerem je hotel pokoj uživati kardinal Franc Rode, se bodo očitno razčiščevale na sodišču.
Nadškofijo Ljubljana, ki je lastnica leta 2001 denacionaliziranega baročnega dvorca, bi lahko že v kratkem doletela več milijonov evrov težka tožba za vračilo vlaganj, ki jih je po naročilu nadškofije ter Rodeta in njegovih tesnih sodelavcev izpeljala medvoška tovarna papirja Goričane. Proti njej jo namerava vložiti Andraž Stegu, dolgoletni direktor in lastnik papirnice, ki je morala kljub drugačnim obljubam klerikov sama financirati obnovo predvidene Rodetove rezidence.
Z njo so zgodovinski spomenik rešili pred propadom, do katerega bi lahko prišlo zaradi poškodb nosilnih zidov, atrija in celotne konstrukcije. Obnovili so kapelo in skoraj vse druge prostore v objektu in na posestvu, tako da lahko papirnica dvorec že uporablja za poslovne in protokolarne namene. In kar je ključno, vrhnji del prostorov si je pred odhodom v Rim leta 2004 zagotovil Rode. S posebnim dodatkom k pogodbi o najemu dvorca, ki smo ga že pred časom razkrili v Dnevniku, si je med drugim zagotovil dosmrtno pravico do uporabe kar 427 kvadratnih metrov velikih prostorov. Do prostorov bi bil upravičen tudi njegov osebni tajnik.
Namembnost prostorov takšna, kot so si jo zamislili v nadškofiji
Kot je javno izjavil Stegu, je Rode dvorec med obnovo, v kateri so uporabili le vrhunske materiale, obiskoval in se odločal o opremi prostorov. »V dvorcu visijo tudi posebni lestenci iz muranskega stekla, pri čemer je iz Vatikana v Goričane prišel sam lastnik tovarne,« je tedaj povedal prvi mož papirnice. Znane so tudi zgodbe, kako je Rodeta med enim od ogledov razočarala barva ploščic v kopalnici, zaradi česar naj bi morali delavci nove ploščice odstraniti in jih zamenjati z drugimi. Tudi namembnost prostorov dvorca je takšna, kot so si jo zamislili v ljubljanski nadškofiji.
»V času, ko sta bila večinska lastnika družbe Goričane Zvon Ena in Zvon Dva, ki sta danes žal oba v stečajnih postopkih, je prišlo do odločitve, da bodo Goričane pomagale pri obnovi gradu Goričane, sicer v lasti ljubljanske nadškofije. Namen uporabe in način obnove je določila nadškofija. Žal je od prvotne zamisli, po kateri bi pri obnovi sodelovalo več pravnih oseb, na koncu ostala kot vlagateljica le naša družba, ne druge družbe ne lastnik pa za obnovo niso prispevali nič,« je izvirni greh navedel Stegu. Kot eden od donatorjev je bilo predvideno gradbeno podjetje SCT Ivana Zidarja, vendar se je zapletlo, ker je kot pogoj za finančno pomoč postavil sodelovanje pri drugih naložbah papirnice.
Direktor papirnice si je dolgo prizadeval za sporazumno razrešitev razmerij z nadškofijo, torej za izpolnitev obljube o finančnem sodelovanju pri obnovi in morebitno odprtje dvorca Goričane za javnost, vendar brez uspeha. Z namenom reševanja nasedle naložbe, ki danes močno bremeni finančno izčrpano družbo, naj bi Stegu pred časom obiskal tudi Vatikan.
Za zelo verjetno zaostritev pogovorov bodo poskrbele banke. Papirnica, ki je v letu 2012 ustvarila 63 milijonov evrov prihodkov od prodaje in 3,6 milijona evrov denarnega toka iz poslovanja (EBITDA), je imela še pred letom dni za skoraj 40 milijonov evrov obveznosti do bank. Ker gre večinoma za kratkoročna posojila, je življenjsko odvisna od pripravljenosti upnikov za njihovo reprogramiranje. Tako so banke v okviru finančne konsolidacije ugotovile, da je potrebno poskrbeti tudi za večmilijonsko naložbo v dvorec Goričane. »Za ugotovitev možnosti so finančni upniki najeli ugledno odvetniško pisarno, katere ugotovitve nam še niso znane,« je morebitno vložitev tožb potrdil Stegu, ki ob tem poudarja, da bodo nadaljnji postopki ne glede na ugotovitve odvetniške pisarne izhajali iz potrebe po zaščiti interesov družbe ter vseh delničarjev in zaposlenih. »Za rešitev naložbe bomo tako izrabili vse zakonite in pogodbene možnosti – od aktiviranja gradu Goričane tako, da ga damo v podnajem (sedaj imamo še status najemnika), do tega, da vložimo ustrezno tožbo za povrnitev vlaganj, saj so bila izvršena po navodilih predstavnikov nadškofije. Ni pa stvar družbe Goričane, če si lastnik glede uporabe nepremičnine premisli oziroma če naj ne bi vedel, kaj bi počel z njo,« je dodal Stegu.
Delež v papirnici prispevek za obnovo dvorca
Medtem ko se Stegu še odloča o tožbi proti ljubljanski nadškofiji, je ta zadnje čase manj potrpežljiva. Proti direktorju papirnice je leta 2012, ko je nadškofijo vodil nadškof Anton Stres, vložila izvršbo, s katero je zahtevala dva milijona evrov. Stegujev dolg izvira iz leta 2004, ko mu je nadškofija prodala svoj 11-odstotni delež v Goričanah. Zanj bi moralo njegovo podjetje Papirus plačati 2,65 milijona evrov, in sicer v desetih letnih obrokih po 265.000 evrov. Stegu kljub temu ni plačal niti enega obroka, saj naj bi bilo po naših informacijah dogovorjeno, da bo delež papirnice nekakšen prispevek nadškofije k obnovi dvorca. Toda v nadškofiji so se po sedmih letih zbudili in Steguju poslali dvomilijonski račun, kar je verjetno tudi posledica ohladitve prej tesnih odnosov s kardinalom Rodetom in Janezom Celarjem, direktorjem cerkvene družbe Metropolitana, ki je transakcijo izpeljala. Konec februarja je na sodišču potekala prva obravnava. Če bi Stegu izvršbo izgubil, bi mu lahko nadškofija celo zasegla papirnico.
Tudi v Ljubljani zaobšli kanonsko pravo
Sporni posel med Stegujem in ljubljansko nadškofijo ima še eno razsežnost: podobno kot v Mariboru so po naših informacijah tudi v ljubljanski nadškofiji za ta posel »pozabili« zaprositi za soglasje Sveti sedež, s čimer so zaobšli določila cerkvenega prava. Po kanonskih določilih morajo namreč (nad)škofje za vsako transakcijo, ki presega dva milijona ameriških dolarjev, poleg soglasja (nad)škofijske gospodarske komisije in zbora svetovalcev pridobiti še soglasje Svetega sedeža. Podobno velja tudi na nižji ravni: župniki morajo za vsako transakcijo, ki je višja od 10.000 ameriških dolarjev, pridobiti soglasje (nad)škofa, ta pa soglasje obeh omenjenih organov.
Rim je zaradi spornega ravnanja, povezanega z mariborsko nadškofijo, po dostopnih podatkih doslej ukoril tri nadškofe – Franca Krambergerja, Antona Stresa in Marjana Turnška – ter tedanjega (nad)škofijskega ekonoma Mirka Krašovca. A le za tega je nuncij Juliusz Janusz decembra lani javno potrdil, da mu je bila kanonična kazen izrečena zaradi »nezakonitega ravnanja«; kot je znano, so mu odvzeli naziv kanonik, vse naloge, časti in privilegije ter ga napotili v avstrijski samostan. Nikoli pa se Rim ni javno izrekel, ali je bilo prav neupoštevanje kanonskih določil odločilno za odstavitev nadškofov Stresa in Turnška. Prav tako pa se ni opredelil glede ravnanja nekdanjega ljubljanskega nadškofa Rodeta, čeprav je, kot rečeno, ljubljanska nadškofija prav v njegovem mandatu kršila cerkvenopravna pravila. Po naših podatkih o poslu ni odločal niti gospodarski svet nadškofije, kar kaže, da je bil posel sklenjen potihoma, v ozkem krogu.