»Vodo moramo vsak dan voziti iz deset kilometrov oddaljenega izvira. V naselju imamo šestindvajset šoloobveznih otrok. Ne vem, ali si kdo predstavlja, kakšen napor je vsak dan te otroke umiti in jih pripraviti za šolo, če nimaš vode in elektrike.« Pripoved Branka Hudoroviča iz romskega naselja Goriča vas v občini Ribnica zveni znano. Takšna je usoda mnogih romskih naselij na Dolenjskem.
Legalno in nelegalno
Hudorovič, ki je tudi podpredsednik Zveze romske skupnosti Slovenije Dežnik, je težke razmere v naselju opisal tudi varuhinji človekovih pravic. Njen urad je minuli teden javnost obvestil o ugotovljenih kršitvah. »Dostop do pitne vode in sanitarij je mednarodno priznana človekova pravica, v okviru katere mora biti vsakomur, ne glede na pravni status zemljišča, na katerem živi, zagotovljen primeren dostop do pitne vode in sanitarij,« so zapisali. Varuh je občini Ribnica po pregledu situacije »predlagal, da prebivalcem romskega naselja Goriča vas zagotovi dostop do osnovne infrastrukture, zlasti do pitne vode in sanitarij, in da povabi predstavnike naselja na razgovor ter jim predstavi možnosti za trajno ureditev njihovih bivalnih pogojev«. A zgodilo se ni nič. Hudorovič pravi, da je v dvajsetih letih, odkar deluje kot aktivist za pravice Romov, »odprl že mnoga vrata na vladi in na občini, a se nikoli ni nič spremenilo«.
Težava več romskih naselij v jugovzhodni Sloveniji je, da so pred desetletji nastala na javnih zemljiščih – s privoljenjem tedanjih oblasti. Kasneje, ob spremembi družbenega sistema, so zemljišča prešla v zasebno last, naselja pa so postala – pravno gledano – nelegalna. Pravna neurejenost je poglavitni argument lokalnih županov, ko razlagajo, zakaj se infrastrukture v naseljih ne da urediti.
Varuh je potem, ko je ugotovil, da občina Ribnica »zaradi pomanjkanja pravne podlage« ne bo sodelovala pri urejanju položaja romskega naselja, pisal uradu za narodnosti, ki je pristojen za Rome. »Urad nas je seznanili z napredkom pri izboljšanju komunikacije med občino in prebivalci romskega naselja, kar ocenjujemo kot pozitiven premik,« pravijo pri varuhu. Hkrati pa so kritični do stališča urada, »da je zagotovitev oskrbe s pitno vodo pristojnost občine in da v to država ne namerava posegati«. »Kadar so pripadnikom romske skupnosti kršene njihove človekove pravice, na primer dostop do pitne vode in sanitarij, a je iz ravnanja občine razvidno, da kršitve ne namerava odpraviti, mora uresničevanje človekovih pravic zagotoviti vlada Republike Slovenije,« opozarja varuh.
Večina proti Romom
Vršilec dolžnosti direktorja urada Stanko Baluh je v pogovoru za Dnevnik poudaril, da pravnih argumentov, ki jih navaja varuh, sam ne interpretira na enak način. Zakon o romski skupnosti, ki narekuje razmerje med občinami in državo v odnosu do Romov, namreč po Baluhovem mnenju »ni usklajen s prostorsko zakonodajo«. Dejal je, da so ukrepanje prepustili županu Jožetu Levsteku, ki naj bi tudi obljubil, da bo zadeve uredil. »A naša sodelavka je kasneje obiskala občino in žal ugotavljamo, da pripravljenosti na njihovi strani ni.« Župan Levstek se na naše prošnje za pogovor ni odzval, Baluh pa nas je spomnil, da se je nepripravljenost župana na urejanje položaja Romov kazala že pred lanskimi lokalnimi volitvami. Večinsko prebivalstvo v nekaterih občinah, predvsem na jugovzhodu Slovenije, Romom ni naklonjeno, zato se župani, ki bi bili radi na naslednjih lokalnih volitvah ponovno izvoljeni, urejanju romskih zadev izogibajo. Izkušnje iz Evrope kažejo, da so lokalni politiki, ki so za Rome storili »preveč«, to storili samo enkrat, potem pa so izginili s političnega zemljevida.
Vendar Romi ob »začaranem krogu« ne stojijo križemrok, temveč so uporabili mednarodno pravo. »Pred dvema letoma sem zaradi kršitve pravice do pitne vode vložil pritožbo na evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu,« nam je povedal Branko Hudorovič. Njegov primer in primer družine iz druge dolenjske občine, kjer so razmere povsem podobne ribniškim, je prevzela odvetnica Nina Zidar Klemenčič. V pritožbi zoper državo obe družini zatrjujeta, da z njimi oblasti ravnajo nehumano in da jim je kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. »Oboje pa je povezano s kršitvijo prepovedi diskriminacije,« je ob vložitvi pritožbe poudarila Zidar-Klemenčičeva. Pritožniki zatrjujejo, da so v takšen položaj potisnjeni prav zato, ker so pripadniki romske manjšine.
