Veliki projekt izgradnje povsem novega smučišča nad Bohinjem se odmika. Poslovnež Boštjan Čokl zadnje dni v javnosti s prstom kaže na državo, češ da mu je sprva zagotavljala 50-odstotno subvencijo, zdaj pa bi bil upravičen »le« do 30-odstotne, kar še vedno pomeni skoraj deset milijonov evrov. Čeprav gre za projekt, ki prinaša kraju razvoj, odpira nova delovna mesta in ga podpirajo tako na pristojnem ministrstvu kot v lokalni skupnosti, pa vse vendarle ni tako bleščeče. Čokl javno zatrjuje, da je povsem normalno, da država za naložbe v smučišča prispeva polovico denarja, češ da je tako tudi v italijanskih Dolomitih in v sosednji Avstriji, a tam o čem takem lahko le sanjajo.
Čoklov projekt je sicer ocenjen na 50 milijonov evrov, prvi del, se pravi oživitev Koble, pa na 30 milijonov. Od države je pričakoval 15 milijonov, osem in pol od državne SID banke, šest in pol naj bi zagotovil italijanski partner, izdelovalec žičnic Leitner, ki bi bil s tem vložkom tudi solastnik smučišča. Čokl svojega denarja torej ne bi prispeval. Država je šla projektu zelo na roko, spreminjali so celo zakone, a nova zakonodaja omogoča le še subvencijo v višini slabih deset milijonov evrov. Čokl pravi, da se s tem zdaj izgradnja spet odmika, a da bo s projektom vztrajal. Kakšna bo nova finančna konstrukcija, še ne ve.
Boštjan Čokl je prek podjetja MPM Engineering tudi lastnik bohinjskega hotela Park EKO, ki pa je v hudih finančnih težavah, z blokiranimi računi in neplačanimi dajatvami, kar 9,1-mililijona evrov posojila NLB pa je že pristalo na slabi banki (DUTB). Za izgradnjo hotela, vrednega 13 milijonov evrov, je Čokl dobil štiri milijone evrov državnih sredstev. Zdaj bi v nekem drugem projektu spet želel državni denar, ostalo bi bila posojila. Čokl se ob povezavi njegovega prvega projekta s smučiščem vedno zelo razhudi: »Gre za dve povsem različni zadevi in prosim, če prenehate mešati jabolka in hruške!«
Takšnih subvencij, ki jih pričakuje Čokl, na ostalih smučiščih v regiji po naših podatkih ne poznajo. »Vaših informacij ne morem komentirati, sam pa vem, da v tujini gradnjo smučišč vedno financira država ali regija. To so mi zagotovili na Kronplatzu in v Leitnerju,« je dejal Čokl.
Ponekod lahko pomaga lokalna skupnost
Pa poglejmo. V Kranjski Gori je bila zadnja naložba v izgradnjo sedežnice Kekec vredna pet milijonov evrov. Prejeli so poldrugi milijon nepovratnih sredstev.
In v Dolomitih? Tam prav zdaj gradijo 17 milijonov evrov vredno gondolsko povezavo dveh velikih smučišč v dolini Fassa. Smučarsko podjetje Doleda Impianti Funiviari je v 51-odstotni zasebni lasti, 49 odstotkov je v lasti pokrajinske Agencije za inovacije in razvoj. Skoraj desetletje so trajale priprave, dolgo se je zapletalo z okoljevarstvenimi dovoljenji. Težave tam so torej podobne našim. Nova gondola bo zgrajena do prihodnje smučarske sezone. In financiranje? »12 milijonov evrov bo družba prispevala lastnega denarja iz zaslužkov preteklih let, pet milijonov pa bo bančnega posojila. Pokrajina Trentino bo zagotovila največ 1,2 milijona, če bo prišlo do kakšnih nepredvidenih dodatnih stroškov, kot je recimo postavitev preprek za snežne plazove,« je pojasnil Diego Clara iz konzorcija Dolomiti Superski. Tam letos skupna vrednost vseh investicij znaša 70 milijonov evrov. Državnih ali deželnih subvencij po besedah Clare ne poznajo. »V Dolomitih deluje 130 žičničarskih družb. Nekatere so zelo velike in odlično poslujejo, nekatere so manjše, nekatere poslujejo slabše. Večina jih je v zasebnih rokah. Kolikor mi je znano, nobena družba ni v takih finančnih težavah, da bi lahko prišlo do stečaja. Če pa se kakšna od njih znajde, tudi zaradi naložb, v likvidnostnih težavah, lahko na pomoč priskoči lokalna skupnost, ki se zaveda, da brez žičnic ni turizma. A je taka pomoč dovoljena le v pokrajinah Trentino in Belluno. Na Južnem Tirolskem pomoč z javnim denarjem ni dovoljena,« je bil zelo jasen Clara.
A v Italiji razlogov za negodovanje seveda nimajo. Že res, da število smučarjev nekoliko upada (sploh domačih), a še vedno so jih lani našteli 9,3 milijona. Zato si tudi lahko privoščijo najdražje smučarske karte. Letos bo 6-dnevna v visoki sezoni stala že 270 evrov! Kot zanimivost – tam je naprav in prog toliko, da povprečen smučar na dan presmuča 25 kilometrov (dober tudi do 70) in eno in isto napravo v povprečju uporabi le dvainpolkrat! Tako si lahko privoščijo tudi naložbe. In kaj je novega? Vlak med Kronplatzom in Alta Pusterio, kjer imajo tudi dve novi gondoli, ki sta povezali dve sicer ločeni smučišči. Dve novi napravi v Alta Badii, ki sta zamenjali stari, in še ena v Carezzi. Ter še cel kup razširjenih prog in izboljšanih zasneževalnih sistemov. V Dolomitih vsako leto smuča okoli 15.000 Slovencev in številka se povečuje.
Gradijo z lastnim denarjem
Podobno je v Avstriji. Samo na Solnograškem so lani zabeležili prihod kar 16.500 slovenskih smučarjev (desetina več kot sezono prej!), ki so ustvarili 60.000 nočitev. Dnevnih smučarjev sem ne štejejo. Na Koroškem letos sicer niso zgradili nobene nove naprave, zato pa toliko več na Solnograškem, kjer višino naložb samo v žičniške naprave ocenjujejo na 65 milijonov evrov. Največ je novega na največjih smučiščih: gondola v Dachsteinu, sedežnica v Obertauernu, dve napravi v Saalbach-Hinterglemmu in dve na smučišču Zauhensee-Flachauwinkl. Nekaj pomembnih naložb bodo zaključili prihodnje leto ali leta 2016.
In kako je z lastništvom žičničarskih podjetij in financiranjem naložb? Slovencem zelo znano je smučišče Saalbach-Hinterglemm. Njihova nova desetsedežna gondola je stala 18 milijonov, osemsedežnica pa osem milijonov evrov. Kornel Grundner, poslovodja ene od štirih povsem zasebnih žičničarskih družb na tem področju, se je ob vprašanju, v kolikšni meri so naložbo sofinancirale država, občina, regija, le nasmehnil. »Ne, to pri nas nikakor ni navada. V celoti sta naložbi pokrili obe žičničarski podjetji. Del iz dobička preteklih let, del je bilo posojil. Morda so kje na našem koncu kakšne manjše družbe, ki potrebujejo pomoč regije pri naložbah, a ta nikoli ni večja od 15, največ 20 odstotkov vrednosti,« je zatrdil. Podjetje Schmittenhöhebahn deluje na smučišču Zell am See-Kaprun. Letos so v novo napravo vložili šest milijonov evrov. O načinu financiranja ne želijo govoriti, javnega denarja menda ni bilo. Največji, skoraj 60-odstotni lastnik je Porsche, sicer pa ima podjetje 326 delničarjev, med večjimi dve solnograški banki. To pomaga pri posojilih.
