Po mnenju številnih strokovnjakov je bilo na zakonodajnem področju v zadnjih letih veliko storjenega, toda naša družba je še vedno preveč tolerantna do nasilja. Tudi same žrtve ga včasih težko prepoznajo.
Naša sogovornica, gospa srednjih let, katere imena ne bomo razkrili, je potrebovala nekaj let, da je spregovorila o svojem trpljenju za štirimi zidovi, še nekaj časa pa za to, da je zbrala pogum in se umaknila pred partnerjevim nasiljem v varno hišo. »Nekajkrat na teden je prišel domov pijan. Sprva mi je samo verbalno grozil, me zmerjal in razbijal. Čez čas se je nad menoj znesel tudi fizično. Ko je padlo po meni prvič, sem mislila, da se je samo spozabil. Ko je padlo drugič in tretjič, sem v sebi občutila neznanski bes. Peklo me je, a ne od udarca, temveč v duši. Občutila sem neizmerno sovraštvo do človeka, ki mi je nekoč pomenil vse na svetu. Obenem sem se počutila krivo, še bolj nemočno. Skrivala sem se pred sosedi, upala, da otroci niso nič videli in slišali.... In se zanašala, da je bilo zadnjič, da bo drug dan nov dan in bo vse pozabljeno. Neko noč, ko sem si prvič morala na roke in noge zaradi udarcev dati obkladke, sem pogledala proti postelji, v kateri je kar oblečen zaspal in zaudarjal po alkoholu, in sklenila, da spakiram in grem. Pa nisem. Še sem trpela in vztrajala, ker nisem imela kam, denar pa je imel le on. Seveda so tudi otroci sprevideli, kaj se dogaja, in nekega dne me je že skoraj odrasla hči vprašala, če ga bom prijavila policiji. Odprla mi je oči in mi dala pogum, da sem se postavila zase. Ampak nisem šla na policijo, pač pa v varno hišo,« nam je pripovedovala naša sogovornica. Pa niso žrtve nasilja samo ženske. Eden od policistov nam je povedal, da pozna moškega, ki sta ga sin in žena dolgo pretepala in od njega terjala, da nanju prepiše vse imetje. Ko so mu ustrezne službe uredile stanovanje, kamor se je umaknil pred njunim nasiljem, sta ga poiskala in prepričala, da se je spet vrnil domov.
Žrtve prestrašene, otopele, brez apetita
Koliko časa preteče, preden žrtve nasilja zberejo pogum in poiščejo pomoč, dobro ve Valerija Capl, vodja varne hiše v Celju, ene največjih pri nas, ki ima svoji enoti še v Slovenj Gradcu in Velenju. Od leta 2000, odkar obstajajo, do lani se je k njim zateklo 1190 oseb, od tega 634 žensk in 556 otrok. »Imeli smo primer ženske, ki je k nam prišla šele po 30 letih trpinčenja. A dalj časa ko traja nasilje, težje so posledice, dolgotrajnejše pa je tudi okrevanje,« pojasnjuje sogovornica. Dodaja, da so ženske, ki pridejo k njim, psihično in fizično povsem na dnu. »So neprespane, otopele, brez apetita in volje do življenja, strah jih je prihodnosti, saj so bile običajno ekonomsko odvisne od tistega, ki je nad njimi izvajal nasilje. Nekatere pridejo le s tistim, kar imajo na sebi,« pravi Caplova. In doda, da se mnoge, tudi ko se že umaknejo na varno, soočajo z grožnjami po mobilnem telefonu. Velikokrat se hudo zatakne, ko mora žrtev kaznivo dejanje prijaviti in vztrajati pri pregonu. Od pregona namreč pogosto odstopijo. Odgovora na vprašanje, zakaj to storijo – po vsem, kar so pretrpele – sogovornica ne pozna. Na žrtve lahko zgolj apelira, naj takoj, ko so v težavah, poiščejo pomoč. Lahko pokličejo varno hišo, SOS-telefon ali policijo.
Ukrep prepovedi približevanja velikokrat kršen
Policisti, še zlasti tisti v operativno-komunikacijskih centrih (OKC), so velikokrat prvi v stiku z žrtvijo, ko ta zbere pogum in pokliče na interventno številko 113. »Teh klicev je zelo veliko, a običajno niso nujni,« nam svoje izkušnje zaupa eden od zaposlenih. Kot trdi tiskovna predstavnica Generalne policijske uprave Vesna Drole, policisti natanko vedo, na kaj morajo biti pozorni med pogovorom, na podlagi katerega ocenijo, ali je klic nujen ali ni. Sicer pa so policisti samo v letošnjem letu – do danes – izrekli 344 ukrepov prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju, lani v celem letu pa 894. Kar 85 jih je tak ukrep prekršilo. Kot pravijo policisti, običajno kakšnih 14 dni tisti, ki jim je tak ukrep izdan, še zdržijo, potem se žrtvi znova približajo, kar pa je lahko tudi usodno. Zato običajno tak ukrep preiskovalni sodniki podaljšajo, razveljavljenih pa jih je zelo malo. Da gre v večini primerov za resne zadeve, kaže tudi podatek, da je velika večina teh primerov, kar 320, obravnavanih kot kaznivo dejanje, le 24 pa kot prekršek. Poveden podatek je, da je bilo največ tovrstnih ukrepov izrečenih leta 2009, in sicer 1211, kasneje pa je število upadalo. Najmanj, le 14, jih je bilo izrečenih leta 2004, ko so ta ukrep uvedli.
Sosedje ne bi smeli tiščati glave v pesek
Ravno ukrep prepovedi približevanja pa med največje dosežke na področju preprečevanja nasilja v družini uvršča ugledna pravna strokovnjakinja in izredna profesorica na pravni fakulteti Katja Filipčič. Meni, da je bilo na tem področju v zadnjih desetih letih v Sloveniji narejenega zelo veliko. »Številni zakoni so bili spremenjeni tako, da so žrtve bolj zaščitene, sprejet je bil tudi poseben zakon o preprečevanju nasilja v družini,« pravi Filipčičeva. Dodaja pa, da tudi številne tuje študije kažejo, da zgolj represivni ukrepi ne zadoščajo, da bi nasilje v družini preprečili. Pomembno je predvsem usklajeno delovanje različnih organov in organizacij, med njimi zlasti socialnih služb, ki pomagajo žrtvam reševati eksistenčne težave in jim nudijo psihično pomoč. »Centri za socialno delo so pri nas tudi koordinatorji pomoči različnih služb v vsakem konkretnem primeru. Žrtvam skušajo zagotoviti celovito pomoč pri reševanju stisk, s katerimi se srečujejo, ko želijo prekiniti neko nasilno razmerje,« pravi dr. Filipčič. Po njenem mnenju je pomembno, da vse zakonske rešitve dobro zaživijo tudi v praksi. »To pa je močno odvisno od poznavanja problematike vsakega strokovnega delavca posebej, ki se sreča z nasiljem v družini, od policista, socialne delavke, učiteljice pa do zdravnika, za kar je nujno nenehno izobraževanje. A tudi tu so že bili narejeni pomembni koraki.« Po mnenju dr. Filipčičeve je najteže spreminjati toleranco družbe do nasilja v družini. Če mož pretepe ženo (ali obratno), to ni družinska zadeva, v katero se ne gre vmešavati. »Sosedje lahko zelo veliko pomagajo – če obvestijo pristojne službe o nasilju, ko ga zaznajo. Zelo pomembno je tudi, da žrtve vedo, da niso one odgovorne za to, kar se jim dogaja, da čutijo, da jim bo okolje verjelo in da jim bodo inštitucije zagotovile ustrezno podporo in pomoč. Šele takrat bodo namreč zbrale dovolj moči in prekinile krog nasilja, v katerega so ujete v nasilni zvezi,« je prepričana Filipčičeva.