Gospa J. B., ki mora nenadoma skrbeti za svojega nepokretnega svojca, se je znašla v slepi ulici. Ne ve, kam naj se obrne po pomoč, kaj njej kot neformalni oskrbovalki in njenemu oskrbovancu pripada. Še najbolj jo moti dejstvo, da bi država zanj tudi po denarni plati v domu za starejše poskrbela za vse: bivališče, oskrbo, zdravstveno nego. Doma pa... Ljubeča skrb za svojca jo bo stala več, kot znašajo njeni prihodki.
Prepričanje, da domovi za starejše denar za svoje delovanje, za skrb in nego svojih stanovalcev prejmejo od države, je zmotno, pravijo v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Oskrbnino, ki povprečno stane 18,46 evra na dan (v državnih in zasebnih domovih), morajo plačevati stanovalci domov sami. Kadar imajo za to premalo denarja, razliko krijejo njihovi svojci, če so ti socialno ogroženi, pa na pomoč pristopi stanovalčeva občina. Zdravstvene nege so stanovalci domov za starejše deležni na podlagi zdravstvenega zavarovanja. Zavod za zdravstveno zavarovanje za vsakega stanovalca zanjo povprečno namenja 13,94 evra na dan. »Domovi za starejše ne dobijo nobenih drugih virov, ničesar ne financira država, blagajna ZZZS pa je ločena blagajna v proračunu,« opozarjajo v skupnosti.
Kam po pomoč?
Svojci, ki morajo ali želijo poskrbeti za starejšega v domačem okolju, so prepuščeni lastni iznajdljivosti. Pri tem jim lahko pomagajo patronažne sestre, opozarja vodja patronažne službe v Murski Soboti Martina Horvat. Za vse, ki imajo urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje, je takšen obisk patronažne službe brezplačen, zanj ne potrebujejo napotila osebnega zdravnika. Pokličejo lahko patronažno službo v svojem zdravstvenem domu, ki bo v zelo kratkem času prišla na dom. Patronažne sestre bodo svojce poučile o negi starejšega, pomagale bodo naloge razdeliti med sorodnike, prijatelje, sosede, ki bi bili pripravljeni pomagati. S pomočjo humanitarnih in drugih organizacij so po besedah Horvatove že mnogokrat zagotovile tudi pripomočke, do katerih starejši morda niso upravičeni, a bi njim in njihovim neformalnim oskrbovalcem lahko prišli prav.
Ne glede na trud in prizadevnost domačih družinskih članov je treba vedeti, da ti niso profesionalci, zato se lahko po pomoč obrnejo tudi na izvajalce pomoči na domu. Medtem ko starejšim, ki živijo sami, najpogosteje pomagajo pri gospodinjskih opravilih in pri ohranjanju socialnih stikov, bodo družini, ki neguje starejšega, verjetno najbolj pomagali pri njegovih temeljnih dnevnih opravilih, kot so osebna higiena, oblačenje in podobno. Vse pogosteje pomoč na domu izvajajo domovi za starejše in zasebniki, ki jim koncesijo za to podeli občina, ugotavljajo na Inštitutu RS za socialno varstvo. Konec lanskega leta jo je prejemalo 6583 ljudi, ena ura pomoči med tednom jih je povprečno stala 5,27 evra (v petih slovenskih občinah je za uporabnike celo brezplačna). Predvsem invalidom življenje v domačem okolju zagotavljajo družinski pomočniki in osebni asistenti.
Kaj pa denar?
Najpogosteje se zatakne pri denarju. Storitve, ki so na voljo, in bi tistim, ki negujejo starejše, bile v pomoč, je praviloma treba plačati. Prepad med potrebami in (včasih nedosegljivimi) storitvami naj bi zapolnilo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, a na zakonodajo, ki naj bi ga urejala, čakamo že vrsto let. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti še v letošnjem letu obljubljajo pripravo predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Ta naj bi med drugim tudi odpravil razlike v možnostih uveljavljanja dolgotrajne oskrbe in omogočil dostopnost do dolgotrajne oskrbe pod enakimi pogoji vsem prebivalcem države.
Do takrat je mnogim v pomoč dodatek za pomoč in postrežbo: namenjen je poplačilu dela stroškov, ki jih ima upravičenec zaradi trajnih sprememb zdravstvenega stanja. Pravico do njega imajo prejemniki pokojnin in nekateri drugi zavarovanci, ki za osnovne življenjske potrebe potrebujejo stalno pomoč in postrežbo drugega. Ali je starejši do tega upravičen, odloča pristojna območna enota Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Upravičenost ni odvisna od dejstva, ali upokojenec stanuje doma ali pri izvajalcu institucionalnega varstva starejših. Dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb ter slepim in nepokretnim osebam letos znaša 292,11 evra mesečno. Tisti, ki potrebujejo pomoč pri večini osnovnih življenjskih potreb, in slabovidni je prejemajo 146,06 evra. Upokojenec, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege, pa prejme 418,88 evra tega dodatka na mesec.
Uporabnike, ki socialnovarstvenih storitev ne morejo plačati, center za socialno delo lahko oprosti plačevanja. To lahko naredi po vlogi, ki jo morajo vložiti sami ali pa njihovi zavezanci. O višini oprostitve bo center odločil na podlagi materialnega stanja vlagatelja, še dodajajo na ministrstvu.