»Si predstavljate, s čim se že sedem let zafrkavam? S tem, da želim zmanjšati število tragedij na železniških tirih, a od raznih ministrov, sekretarjev in tako navzdol po hirearhični lestvici dobivam samo polena pod noge. V tem času je umrlo 40 ljudi; v Ranci recimo 43-letna mati in 5-letni otrok, v Tivoliju je zapeljal vlak čez dve študentki, v Zasavju je povozil mater štirih otrok. O vsem tem ste pisali. Nazadnje je pred enim mesecem vlak pri Šentjurju spregledala 19-letnica,« našteva železniške tragedije Mitja Vilar, inovator, ki je spisal spremembe in dopolnitve zakona o varnosti v železniškem prometu, po katerem morajo imeti lokomotive – zaradi boljše vidljivosti - vgrajene LED-bliskavice oziroma stroboskopske luči, kot se je predlagateljem napačno zapisalo v zakon. A s sprejetjem zakona Vilarjevega boja z mlini na veter še zdaleč ni konec.
Ministrstvo že dve leti ignorira zakon
Zakon, ki je stopil v veljavo julija 2011, določa, da bi morala imeti vsa vlečna vozila (lokomotive) na lokalnih progah vgrajene LED-bliskavice v roku dveh let od njegove uveljavitve. Poleg tega zakon določa, da morajo imeti vsi nezavarovani železniški prehodi, ki so v ovinku, postavljena zrcala, da lahko udeleženci v prometu bliskavice še toliko prej opazijo. Ta zrcala bi morala biti skladno z zakonom nameščena najkasneje 1. aprila 2012, torej pred enim letom, a o njih ni ne duha ne sluha. Zakaj je tako, nam na ministrstvu za infrastrukturo in prostor, ki je zadolženo za pripravo predlogov podzakonskih predpisov s področja varnosti v cestnem prometu, v enem tednu niso zmogli odgovoriti.
Na Agenciji za železniški promet Republike Slovenije (ASŽ), kjer bi morali pol leta od sprejetja zakona pripraviti pravilnik o vgradnji »stroboskopskih luči« na lokomotive, pa pravijo, da so v preteklih dveh letih na ministrstvo za promet večkrat naslovili prošnjo za posredovanje tehničnih podatkov o novih lučeh, a odgovora do danes še niso prejeli. Zakaj na ministrstvu tega niso posredovali, prav tako ostaja uganka.
ASŽ: Stvari so nedorečene
Pri agenciji za železniški promet imajo pri pripravi predpisa o stroboskopskih lučeh kar nekaj strokovnih pomislekov. »Zelo nas je presenetilo, da je bila zadeva kljub veliki nedorečenosti brez kakršne koli predhodne strokovne raziskave zakonsko določena, še posebno ob dejstvu, da varnostni organ, prevozniki, upravljalec in pristojna inšpekcija niso soglašali s takim predlogom,« nam je pojasnil vodja sektorja za varnost pri agenciji za železniški promet Zdenko Seme, ki ni a priori proti tovrstnim rešitvam, vendar je po njegovem mnenju treba še marsikaj doreči – tudi o vplivu takšnih luči na psihofizično in zdravstveno stanje izvršilnih železniških delavcev.
Na agenciji obenem opozarjajo, da je treba v skladu z določili varnostne direktive, ki je implementirana v naš pravni red, vsak nacionalni osnutek varnostnega predpisa, ki zahteva večjo stopnjo varnosti, priglasiti evropski komisiji, ki odloči, ali je predpis skladen z zakonodajo EU. Zato so predlagali zakonsko dopolnitev, ki pravi, da minister za promet določi proge, na katerih morajo imeti lokomotive nameščene stroboskopske luči, in sicer najpozneje v dveh letih po pridobitvi pisnega pozitivnega mnenja Evropske železniške agencije. Na zadnji februarski dan je vlada predlog sprejela in ga predala državnemu zboru.
Za reševalce na motorjih se je bojeval devet let
Ne glede na pomisleke ljudi iz stroke inovator Mitja Vilar »zavlačevanje« izvrševanja že sprejetega zakona v največji meri pripisuje »birokratom, ki se norčujejo iz človeških žrtev in so za to še plačani«. Podobno se mu je dogajalo, ko je odgovorne v slovenskem zdravstvu kar devet let prepričeval, da reševalne enote opremijo še z motornimi kolesi. »Neverjetno, kako cela vrsta izobražencev z doktorskimi nazivi leta in leta ni doumela, da je pri reševanju življenj odločilna hitrost prihoda na kraj nesreče. V situaciji, ko odločajo sekunde, pa se lahko le z motorjem pravočasno prebiješ skozi kolone vozil na cestah,« razočarano pove Vilar in doda, da – če nič drugega – statistika ne laže: v času po uvedbi reševalcev na motornih kolesih se je preživetje ponesrečencev povečalo za 12 odstotkov.
Enak motiv ga je vodil tudi pri prizadevanjih za spremembo zakona o varnosti v železniškem prometu – reševanje človeških življenj. Pri tem jasno poudari, da ni nikakršen Robin Hood, ampak le običajen davkoplačevalec, ki pozna strokovne rešitve za posamezne probleme. Pravi, da ljudje stopijo pred lokomotivo hote ali nehote. Hote stopijo samomorilci, medtem ko tisti, ki stopijo prednjo nehote, to storijo zato, ker je ne vidijo. »Lokomotive so namreč opremljene z običajnimi lučmi, katerih značilnost je tudi, da ko pelje lokomotiva v ovinku, te svetijo naravnost – zato jih ljudje ne vidijo. Pri LED-bliskavicah pa je ravno nasprotno: v naših možganih povzročijo izreden dražljaj, tako da ti nemudoma reagirajo. Naši možgani namreč nimajo v spominu, da bi to svetlobo že kdaj videli. »To je bistvo, zakaj bi bliskavice obvarovale ljudi pred nesrečami na železniških tirih,« pojasni Vilar in doda: »V primeru, ko je prehod čez železniške tire v ovinku, sem v zakonu predvidel tudi ogromno zrcalo, veliko en meter krat dva metra, ki je nameščeno na skrajni točki ovinka. Tako se vidno polje poveča za sto odstotkov. Če ima lokomotiva LED-bliskavice, jo je v ogledalu nemogoče prezreti.«
Namesto da bi Bruslju predstavili inovacijo…
Če se bo že sprejeti zakon začel kdaj tudi izvajati, se bo poleg reševanja človeških življenj po mnenju našega sogovornika zmanjšalo tudi število povoženih živali. Do dva milijona evrov na leto pa naj bi prihranil tudi zavod za zdravstveno zavarovanje. »Pri tovrstnih nesrečah je amputacija udov še najcenejša. Žal pa pogosto prihaja do zmečkanin možganov, notranjih organov in podobno, kar pomeni dolgotrajno bivanje na intenzivni negi, kjer terapije stanejo 1200 evrov na dan,« razloži Vilar, ki je tudi sam trikrat za las ušel smrti.
Njegova inovacija pa je – čeprav so človeška življenja neprecenljiva – tudi zelo poceni. Cena namestitve LED-bliskavic na okoli 70 lokomotiv, kolikor jih po oceni Vilarja premoremo v Sloveniji, naj bi stala manj kot namestitev enih zapornic na nezavarovanem železniškem prehodu. »Ene zapornice stanejo okoli 300.000 evrov, namestitev bliskavic na lokomotive pa bi po mojih izračunih stala sto tisočakov manj. Povedano malce morbidno: ena ali dve nesreči bi pokrili vse stroški z lučmi,« meni Vilar.
Prepričan je tudi, da bi v primeru LED-bliskavic lahko mi pokazali in predstavili Evropi inovacijo, ne pa da ponižno prosimo za mnenje gospodarja. »Bili bi prvi na svetu. Mi bi povedali Evropi, kako zmanjšati število nesreč. A kaj, ko je bilo to za zdaj že bivšega infrastrukturnega ministra Zvonka Černača in njegovega šefa drugorazredno vprašanje.«
In kaj ima sam od teh inovacij in abonmaja v vlogi Sanča Panse? »Edino brez las sem ostal. Moja osnovna izobrazba je industrijsko oblikovanje. Vse predlagane rešitve – borim se tudi za uvedbo gasilcev na motorjih – imajo skupen imenovalec. Vsi ti predmeti so namreč že v uporabi, z mojimi predlogi pa dobijo novo uporabno vrednost,« odvrne Vilar, ki verjame, da se na preprost način lahko reši probleme, ki jim sistem, podprt s številnimi milijoni evrov, očitno ni kos.