Mesta imajo svoja »uradna« poglavja, ki so del zgodovinskih učbenikov, zastav in grbov, uradni del mestnih identitet ter svoje manj posrečene trenutke, ki so nemalokrat potlačena, ali pa na kak drug način odstranjena poglavja. Eno teh je v zgodovini Maribora nemški del identitete mesta. Mateja Ratej recimo zapiše, da je »mariborska občina vodila vse do osemdesetih let 19. stoletja radikalno nemško politiko«, in da je še »v začetku 20. stoletja v Mariboru prevladovala nemška institucionalna kultura«. Vrnimo se za trenutek na zgornji nerealiziran scenarij. Recimo, da Israel Isserlein ostane v mestu, da mesto ostane središče učenosti v tem delu Evrope in da se ta del judovske identitete razvija in nadgrajuje vse do 2. svetovne vojne. Predstavljajte si pekel, ki bi nastal v Mariboru med 2. svetovno vojno, ko bi tradicijo »radikalne nemške politike« nadgradila nacistična vizija »končne rešitve« judovskega vprašanja v Evropi.
Del realiziranega scenarija Maribora so bombardiranja mesta v letih 1944 in 1945. 29 bombnih napadov zavezniških letal je poškodovalo oziroma porušilo skoraj 2300 oziroma 47 odstotkov mestnih zgradb. Intenziteta bombardiranj in misli Mateje Ratej podpirajo tezo, da so zavezniki Maribor obravnavali kot sestavni del nacističnega rajha, čeprav seveda do formalne priključitve Štajerske k nacistični Nemčiji nikoli ni prišlo. Maribor je konec vojne dočakal kot daleč najbolj porušeno slovensko mesto, bil je dobesedno na točki nič. Vendar pa je bilo porušeno mesto na eni ter optimistična atmosfera delovnih brigad, iz katere so rasle tovarniške hale kot gobe po dežju na drugi strani, samo scenografija in kulisa za veliko pomembnejši proces, ki je tekel v ozadju (hvala ti, Cirman). Mateja Ratej: »Menjave političnih in intelektualnih elit v Mariboru po prvi in po drugi svetovni vojni je povzročila temeljite spremembe javnosti. Izpraznjene miselne prostore kolektivnih predstav o sebi in drugih so zapolnjevale predstave ljudi, ki so prihajali večinoma iz ruralnih okolij. Z njimi so v mesto prihajali samozadostnost, nezaupljivost, zaščitništvo in drobnjakarstvo, mentaliteta torej, kakršne svetovljanski francjožefovski Maribor ni poznal.«
Prizor klenih kmečkih deklin in fantov, ki se iz hribov valijo v mesto in izginjajo v novo zgrajene industrijske hale, kar poka po šivih od simbolike. To ni določujoč prizor le za Maribor, niti samo za čas po koncu druge svetovne vojne. Prek njega se verjetno odpira veliko širše in globlje problemsko polje, prek njega se verjetno dotikamo temeljev nacionalne podstati, arhetipa, osnove, iz katere poganjamo, iz katere se (ne)zavedno napajamo, iz katere tkemo svoje socializacijske vzorce in (ne)kultiviranost komunikacije. Teh dimenzij se recimo dotikajo analize Alojza Ihana v Državljanskih esejih, o tem v kontekstu širše slike in na globlji paradigmatski ravni razmišlja lani preminuli Radomir Konstantinović v svojem osrednjem delu Filozofija palanke (palanka je obcestna lesena utrdba za popotnike, na metaforični ravni torej predstavlja točko, kjer smo po Konstantinoviću vsi skupaj v regiji obmirovali, ker ne znamo in ne zmoremo prepotovati še zadnjega kosa poti do modernega, do, če hočete, urbanega).
Oplazimo za konec še v obdobje po letu 1991, ki za Maribor pomeni – razen v nogometu in morda še kakšni drobnariji – poetiko »večno drugega na spisku«. Zlom industrije, pogrezanje v kaotičnost, permanentni odlivi kadra, kriza na ravni upravljanja mest… Maribor se je v samostojni državi ves čas dosledno spuščal, dokler ni s prihodom globalne krize dosegel točko, ki jo lahko – vsaj za potrebe tega teksta – primerjamo s stanjem po drugi svetovni vojni. Točka nič. To je tukaj in zdaj.
To pa je, spoštovane gledalke in spoštovani gledalci, za danes tudi vse. Na tej točki sem v prejšnji kolumni zaustavil nekaj vprašanj (ponavljam, zastavil nekaj vprašanj), ki so povzročila čuda veliko nejevolje, jeze, še več, stala so me celo nekaj prijateljstev na Facebooku. To pa v današnjih časih ni več hec. Tista stvar, o kateri ne bom govoril in o kateri nisem niti imel namena govoriti, tista stvar, v zvezi s katero sem v prejšnjem tekstu zastavil nekaj vprašanj, je včeraj – hvala bogu – spustila zaveso. Naj bo tako. Avtorica zaključne špice, ki teče na zavesi, je Mateja Ratej (Mesto in prelomi): »Še danes v mestu zaman iščemo (samo)zavest o gospodarskem centru, ki se napaja z zaledjem, zaman (samo)zavest o svobodnem javnem prostoru, ki bi prisegal na normo: enakost za vse. V Mariboru po obeh prelomih v 20. stoletju ni bila sistematično izgrajevana reflektirana (samo)zavest o mestu.«
Ne, nič ne sugeriram in nič nočem reči. Tekst objavljen 24. septembra 2011 na spletni strani »tistega projekta«. In to je vse.