Po zakonu o lokalni samoupravi mora imeti občina vsaj 5000 prebivalcev. Zaradi geografskih, obmejnih, narodnostnih, zgodovinskih ali gospodarskih razlogov ali pa v primeru združevanja se lahko izjemoma ustanovi občina z manj prebivalci. A med 211 slovenskimi občinami jih je kar 111 takih, kjer živi manj kot 5000 ljudi. Torej, kot je lansko leto ugotovilo tudi računsko sodišče, ki je vzelo pod drobnogled uspešnost občin v letu 2010, je izjema že postala pravilo. In ne le to. Kar 26 današnjih občin ima manj kot 2000 prebivalcev, v sedmih občinah živi celo manj kot 1000 ljudi. Najmanjši sta Hodoš s 375 in Osilnica s 396 prebivalci.
Zahtevajo tehten premislek
Zakon nalaga, da morajo biti občine sposobne zadovoljevati potrebe in interese svojih prebivalcev ter izpolnjevati druge naloge v skladu z zakonom, same se morajo tudi financirati. A zakon spet dopušča izjeme, saj pravi, da občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti izvajanja z zakonom določenih nalog, zagotovi potrebna dodatna sredstva država. Minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant je prepričan, da bi se vse to uredilo z zmanjšanjem števila občin za približno polovico. Njegov predlog ni naletel na odobravanje, pa tudi ne na kategorično zavrnitev. Tako stroka kot župani opozarjajo na previdnost, temeljit premislek in postavitev jasnega cilja oziroma strategije. »Kar tako reči, da bi ukinili občine z manj kot 5000 prebivalci, ne gre. Saj vendar niso vse občine enake. To je centralističen, revolucionaren pristop. Nujna je temeljita študija, kajti gotovo je tudi kaj dobrega v majhnih občinah. Dolenjska občina Šentrupert, denimo, je primer lepo razvite, zaokrožene geografske in kulturne celote,« pravi strokovnjak za lokalno samoupravo in nekdanji predstojnik vladne službe za lokalno samoupravo dr. Stane Vlaj, ki se sicer strinja z zmanjšanjem števila slovenskih občin, a ne brez tehtnega premisleka. Politika rada daje za primer Dansko, kjer so zmanjšali število občin z 270 na 98, toda, kot opozarja Vlaj, je to plod večletnega dela, prepričevanja ljudi o tem, kaj bodo z združevanjem pridobili.
Ekonomist prof. dr. Jože P. Damijan pa meni, da za združevanje občin ne potrebujemo nobenih analiz. »Nekoč je Slovenija že imela 50 občin, kar je povsem dovolj. Tiste, ki so se takrat razdružile, naj se enostavno spet združijo, kajti takšnega administrativnega aparata, kot ga imamo zdaj, ne potrebujemo. Kolikšen bi bil prihranek, ne vem, zagotovo pa gre zdaj za velik, nepotreben strošek za državo.« Pred vzpostavitvijo prenovljenega sistema lokalne samouprave, kar se je zgodilo leta 1994, je Slovenija res imela le 58 občin, po opravljenih referendumih je leta 1995 njihovo število že poskočilo na 147, kar pa bi bilo po Vlajevem mnenju danes še strokovno vzdržno.
»Naj odločijo prebivalci«
Po besedah dr. Ivana Žagarja, predsednika Skupnosti občin Slovenije (SOS) in župana občine Slovenska Bistrica, so se pripravljeni pogovarjati o predlogu, vendar na podlagi argumentov in opredelitve lokalne samouprave v prihodnosti. Hitre spremembe bi po njegovem mnenju prinesle več škode kot koristi, izkupiček pa niti približno ne bi bil tak, kot ga omenja minister Virant. Na račun funkcionarjev bi po Žagarjevem mnenju prihranili kvečjemu pet milijonov evrov, nikakor pa ne deset.
Ena tistih občin, ki bi bile po predlogu Gregorja Viranta glede na število prebivalcev ukinjene, je tudi najmlajša občina Mirna z 2577 prebivalci, nastala leta 2011. Razumljivo, da njen župan Dušan Skerbiš nad združevanjem ni navdušen. »Vsako združevanje ali povezovanje mora imeti neki cilj. Pri tem je treba iti po naravni poti, kar pomeni, da naj se ljudje sami odločijo.« Po njegovem bi bilo bolj smiselno združevanje nekaterih služb med občinami, kot že počnejo v Mirnski dolini občine Mirna, Mokronog-Trebelno in Šentrupert. Tam na primer že deluje skupna inšpekcijska in redarska služba. Skerbiš je ob tem opozarja, da bi združevanje veliko ljudi pahnilo v brezposelnost, tako da nikakor ne verjame Virantovim prvotnim napovedim o 200-milijonskem prihranku.
Natančna ocena prihranka sicer še ni znana, tudi po Vlajevem mnenju gre pri teh številkah za »čisto demagogijo«. »Država je omogočila nastanek občin, ki se niso mogle same financirati, čeprav ustavno določilo pravi, da se morajo financirati same. Zakon o financiranju občin je bil pisan na kožo majhnim občinam, ki so se tako lahko prisesale na državo. Ko so politične stranke začutile priložnost, so si vzele lokalno samoupravo in občine za svoj politični plen. Nastajanje novih občin je postalo vezana trgovina, torej če boš dal glas za mojo občino, bom jaz podprl tebe,« pravi Vlaj. Pri združevanju gre v prvi vrsti za strokovno in ne politično vprašanje, opozarja.
Kot je v pregledu uspešnosti občin v letu 2010 ugotovilo tudi računsko sodišče, večina slovenskih občin brez pomoči države ni sposobna izpolnjevati niti vseh obveznih nalog. Finančno samostojnih občin je bilo zgolj 48. V 210 občinah je konec leta 2010 delovalo 3865 funkcionarjev, v občinskih upravah je bilo zaposlenih 4622 ljudi. Primanjkljaj je imelo 137 občin (skupaj nekaj več kot 132 milijonov evrov), zadolženih pa je bilo več kot 87 odstotkov občin, ki so pridelale za 556 milijonov evrov dolga.
Po Žagarjevih besedah je treba vedeti, zakaj manjše občine sploh nastajajo. »Po mojem mnenju je vzrok v lokalnih centralizmih. Podeželje bistveno zaostaja za mesti, o združevanju bi bilo zlasti na podeželju nujno treba povprašati ljudi, ki naj se sami odločijo, ali so pripravljeni 'plačevati' svojo občino. Strinjamo pa se, da je nujna poenostavitev birokratizacije in administracije, treba je tudi pogledati, kaj je možno prenesti z državnih institucij, denimo centrov za socialno delo in upravnih enot,« še dodaja Žagar.
