Večino zdravstvene oskrbe danes ljudje dobijo v lokalnem okolju, kjer razumejo jezik, dobijo nujno oskrbo, med zdravljenjem pa jih lahko obiskujejo svojci. »Zato ni pričakovati, da bodo bolniki množično hodili na zdravljenje v tujino,« meni Martin McKee iz londonske šole za tropsko medicino.
Tudi omejitve, ne samo možnosti
Mobilnost pacientov sicer ni novi koncept, saj je že zaživela predvsem v obmejnih regijah – evropska direktiva pa tem praksam samo daje pravni okvir, določa jasnost postopkov ter spodbuja sodelovanje nacionalnih zdravstvenih sistemov. »Nacionalni zdravstveni sistemi bodo še naprej odgovorni za zagotavljanje zdravstvenih storitev v državah in direktiva ne spodbuja ljudi, naj zdravstvene storitve iščejo drugje,« je poudaril McKee. Direktiva državam daje tudi veliko moči, kako izvajati mobilnost pacientov oziroma jo tudi omejiti, na primer s tem, kako bodo krili stroške zdravljenja, potovanja... McKee ugotavlja, da je leto dni pred uveljavitvijo direktive zelo malo držav res dobro pripravljenih na njeno izvajanje; težavo predstavljajo predvsem standardi kakovosti in varnosti izvajanja zdravstvenih storitev, ki jih države še niso postavile.
Direktivo bo izkoristilo manj bolnikov, in to tistih bolj premožnih. Storitve bodo morali plačali vnaprej, sami pa bodo morali pokriti tudi razliko med ceno storitve na tujem in tisto, ki jo povrne domača zavarovalnica. Države bodo ceno storitve lahko postavljale same. V privilegiranem položaju bodo ljudje z znanjem tujih jezikov, tisti, ki imajo izkušnje s potovanji in so sposobni dobiti prave informacije – to pa so tudi ljudje, ki imajo že danes od zdravstvenega sistema več kot drugi, je prepričan Dušan Keber. Za večino bolnikov direktiva lahko pomeni celo poslabšanje zdravstvenega varstva, saj bo vplivala na zmanjšanje proračunskih sredstev. Tako mora zdravstveni sistem stroške zdravljenja v tujini kriti v celoti za storitve s predolgo čakalno dobo. Če pacient na primer zaradi predolgih čakalnih dob za menjavo kolka ta poseg opravi v tujini, ga mora zdravstvena blagajna plačati v celoti, ne glede na ceno doma. To pa pomeni, da bo za bolnike, ki čakajo na ta poseg doma, na voljo manj denarja in se bo čakalna doba lahko celo povečala, je bil konkreten Keber. Direktiva tako omogoča neproporcionalni dostop do zdravstvenih storitev in legalizira obvoz mimo čakalnih dob, kar je v nasprotju z načelom pravičnosti dostopa do storitev za vse državljane, ki ga sicer zagovarja.
Generalni direktor UKC Ljubljana Simon Vrhunec se odtoka pacientov vsaj v začetku uveljavitve direktive ne boji, saj je mobilnost pacientov bolj aktualna pri ambulantnem zdravljenju, diagnostiki ter na primarnem nivoju, predvsem v zobozdravstvu. Direktiva pa zdravstvenim izvajalcev nudi tudi priložnosti: do zdaj se v UKC Ljubljana zdravi okoli tisoč tujih pacientov na leto, z uveljavitvijo direktive pa bi to število lahko podvojili, razmišlja Vrhunec. Računajo predvsem na bolnike iz držav bivše Jugoslavije, vzhodnih držav in z Bližnjega vzhoda. V povezavi z direktivo je treba rešiti še veliko vprašanj: kaj na primer pomeni, če čakalne dobe niso posledica pomanjkanja kapacitet, ampak tega, da zdravstvena blagajna omejuje, koliko določenih storitev lahko izvajalci opravijo?
Pri Evropskem forumu pacientov (EPF) direktivo kljub pomanjkljivostim pozdravljajo, saj so prepričani, da bo imela širši vpliv na zagotavljanje zdravstvenih storitev, ki pa se bo pokazal v naslednjih letih, je povedala Kaisa Immonen-Charalambous.
Možno oviro predstavlja tudi definicija, kaj so to sprejemljive čakalne dobe, saj določanje tega ostaja v pristojnosti držav, kot tudi to, ali bolnik pred zdravljenjem v tujini potrebuje soglasje zdravstvene zavarovalnice ali ne. Direktiva tudi ne določa, da bi enaki standardi varnosti in kakovosti morali veljati za vse zdravstvene izvajalce. Večja standardizacija postopkov bo pripomogla k boljši zdravstveni oskrbi pacientov, ki ne bodo potovali, so prepričani pri EPF. Težava bo tudi zagotavljanje pravice do nadaljevanja zdravljenja.
Nacionalna informacijska točka
Da bodo pacienti lahko izkoristili možnost zdravljenja v tujini, bodo morali biti ustrezno informirani, opozarjajo pri EPF. Informacije bi morale izhajati iz potreb pacientov: bolniki potrebujejo na primer seznam bolnišnic, ki nudijo določeno storitev, izkušnje drugih bolnikov v določeni ustanovi, kako naj razumejo standarde kakovosti, o usposobljenosti in izkušnjah tujih zdravstvenih profesionalcev, o načinu povrnitve stroškov, kam se obrniti, ko gredo stvari narobe...
Zelo dobrodošla pomoč bi bila nacionalna informacijska točka, ki pa naj pacientom ponuja tudi pomoč, ne samo informacije.
Tone Dolčič iz urada varuha človekovih pravic je opozoril, da je veliko odprtih vprašanj povezanih z uporabo jezika: kako naj bo vzpostavljen zaupni odnos med pacientom in zdravnikom, če ne govorita istega jezika? Kateri jezik naj uporabljata? Bo zdravniku pomagal prevajalec, kdo ga bo plačal? Pacienti bi morali biti vnaprej seznanjeni s stroški zdravljenja. Nejasno ostaja tudi pravica do drugega mnenja v tuji ustanovi, kdo bo kril te stroške in še vrsta drugih vprašanj.
