Od minimalno potrebnih 5000 je predlog zakona o konoplji dobil 10.879 podpisov, predlog zakona o osnovnem bivanju 8.032, predlog zakona o samozdravljenju pa 8.835. Jaka Bitenc, predsednik SKSK, je navdušen, saj takšnega uspeha ni pričakoval. Poudarja, da bi po morebitni podpori v parlamentu lahko kasneje zahtevali tudi referendum. »Dobili smo precej ponudb s strani ministrstev in strank. Državljanska lista se je oglasila kot podpornica legalizacije konoplje. V bistvu se sedaj po zbranih podpisih mnogi opogumljajo in izražajo podporo.«
Ljudje se bojijo, lobiji nadzorujejo prohibicijo
»Kdor tega ne pozna, se boji omembe besede konoplja. Eden glavnih argumentov za pomiritev strahov pa je ta, da je marihuana manj zasvojiva kot sta kava in čaj«, pojasnjuje Bitenc. Dodaja, da je v Evropi na področju prepovedi uporabe konoplje v zdravstvene namene najbolj vpliven koncern Bayer, pri nas pa Lek in Krka. »Po mojem mnenju se zaradi teh dveh podjetij pri nas zadeve ne premikajo na bolje. Rezultat tega je konopljina klasifikacija v segment nevarnih drog, ki pustijo hude posledice in povzročajo zasvojenost. To seveda ne drži.« Boljši primeri prakse so vidni v Avstriji, Italiji, na Češkem, v Španiji, na Portugalskem, Nizozemskem, v Izraelu in Združenih državah Amerike. »Tu imajo bolniki možnost odločanja, s čim se bodo zdravili. Pri nas te možnosti ni.«
Kodeks Alimentarius kot vzvod za nadzor
Kodeks Alimentarius je skupek določenih mednarodnih standardov, ki jih je razvila komisija v okviru Svetovne zdravstvene organizacija (WHO) in Združenih narodov (ZN). Njegov cilj je zaščita zdravja na svetovni ravni. Komisija trdi, da področje urejajo predvsem z določanjem vitaminov in mineralov, ki so lahko vsebovani v hrani. Mnogi pa domnevajo, da gre v resnici zgolj za prevzem nadzora nad celotno oskrbo s hrano, zeliščnimi zdravili in vitaminskimi dodatki s strani multinacionalk.
Predlog zakona o samozdravljenju skuša prav to področje zaščititi. Bogdan Meško iz kluba SKSK je pojasnil, da se vplivi kodeksa počasi razširjajo po zakonodajah držav. Vsaka naj bi namreč skušala po svoje postopoma omejiti možnost sajenja in prodajanja zelišč pod pretvezo, da je kakovost teh dobrin težko vrednotiti. »Cilj je, da naj bi obstajala zgolj nadzorovana proizvodnja. Nad to pa bi bdeli farmacevtski veljaki. Zakon o samozdravljenju bi nam zagotovil pravico, da lahko sami proizvajamo zelišča. Zeliščarstvo je namreč v Sloveniji veliko bolj zasidrano v tradicijo kot drugod. Če bi te direktive prišle v dejansko veljavo, bi lahko pomenilo, da za prodajo ne bi smeli posaditi niti kamilic.«
Moje usluge za plačilo položnic
Predlog zakona o osnovnem bivanju bi določil, da lahko osebe, ki javnemu podjetju za uporabo javnih storitev dolgujejo denar, dolgove odplačajo s prostovoljnim delom. »To pomeni, da podjetju v zameno za odplačilo dolga, ponudite svoje kompetence in storitve. Seveda v tolikšnem obsegu, da s tem ni ogroženo osnovno delovno mesto posameznika,« pojasnjuje Bitenc.
