Prijateljem iz nevladnega sektorja, ki so ga čudno gledali, ko je odhajal v evropsko službo, je dejal, da bo njegov mandat uspešen, če bo lahko vsaj malo omehčal odnos evropskih in državnih inštitucij do ljudi z obrobja družbe.

V Berlinu je kanclerka Angela Merkel odkrila spomenik romskim in sintovskim žrtvam holokavsta. Sedemdeset let po tem so Romi še vedno daleč najbolj zatirana manjšina v Evropi. Kaj v zvezi s tem kažejo podatki vaše agencije?

Raziskava, ki smo jo končali leta 2009, je potrdila, da so Romi res najbolj diskriminirani. Opravili smo pogovore z petindvajset tisoč predstavniki etničnih manjšin v dvajsetih državah članicah. Položaj Romov se je izkazal za najslabšega na skoraj vseh področjih, ki smo jih pregledovali – pri izobraževanju, bivanjskih razmerah, nevarnosti napadov.

Kakšni so vzroki za to?

Razlogi so različni. V vzhodni in srednji Evropi so družbene spremembe po koncu hladne vojne vplivale na izginjanje prostorov, ki so jih nekoč zasedali Romi. Določen del industrije ali poljedelstva ne obstaja več. Ker pa Romi tradicionalno niso dovolj dobro izobraženi, so se težko prilagajali modernizaciji družbe.

Po drugi strani prevladujejo stereotipi o »romskem načinu življenja«, ki prav tako prispevajo k njihovi izolaciji.

Politikom, ki oblikujejo neuspešne »romske strategije«, bi težko pripisali, da tega ne vedo.

Leta 2008 smo delali posebno raziskavo o Romih v sedmih državah, letos pa smo to raziskavo razširili na enajst držav. Zbrali smo podatke o petinosemdeset tisoč članih romskih gospodinjstev, pogovarjali smo se tudi s približno petnajst tisoč predstavniki večinske populacije, ki živijo v bližini romskih naselij, in nazadnje smo govorili tudi s predstavniki tristotih lokalnih oblasti.

Ugotovili smo, denimo, da tudi če je ekonomski položaj Romov primerljiv z večinsko populacijo, ostaja velika razlika v izobrazbi. Medtem ko petinsedemdeset odstotkov otrok iz splošne populacije nadaljuje izobraževanje v srednji šoli, je med Romi takšnih le petnajst odstotkov. Ta razlika ima izjemen vpliv na usode romskih otrok v kasnejšem življenju.

S temi podatki lahko pomagamo politikom sprejemati odločitve. Poudarili smo na primer, da se je kot zelo uspešna strategija izkazalo vključevanje Romov v odločanje. Če lahko soodločajo o tem, v kakšnih hišah bodo živeli ali na kakšen način se bodo njihovi otroci šolali, se njihov položaj izboljša. To je povsem enostaven ukrep, a žal se je izkazalo, da ga lokalne oblasti zelo redko uporabljajo. Veliko odločitev o življenju Romov je sprejetih, ne da bi Rome kdo kaj vprašal.

Poleg tega se je izkazalo, da sredstva, ki so na ravni EU namenjena za izboljševanje razmer, prepogosto ne najdejo poti do lokalne ravni in ostajajo neporabljena.

Ne nazadnje pa je treba upoštevati, da izboljševanje položaja Romov za politike ni zmagovalna strategija. Na Dunaju smo pred časom organizirali konferenco o romskih naseljih. Za predstavitev smo prosili tudi županjo občine v eni od članic EU, ki je izpeljala uspešen projekt izboljšanja položaja Romov. Na naše povabilo se je odzvala, a nam je ob tem zaupala tudi grenko izkušnjo: ni bila več županja tiste občine, saj zaradi uspešnega romskega projekta na naslednjih volitvah ni bila več izvoljena.

V Bruselj in državam članicam pošiljate tudi predloge, kako izboljšati varovanje človekovih pravic. Vas upoštevajo glede na to, da nimate izvršilne moči?

Imamo moč argumentov. Zagotavljamo res natančne podatke, pred katerimi se je težko skriti.

Kot pripovedujete, ste usmerjeni v dolgoročne učinke, rezultate preverjate nekaj let po opravljenih raziskavah. A na področju človekovih pravic so stiske po navadi trenutne. Za preganjane prosilce za azil v Grčiji ali Rome na Madžarskem je vsak dan neznosen. Kako hiter je lahko vaš odziv, kadar gre za urgentne zadeve, ki jih režimi posameznih držav nočejo reševati?

Predvsem moramo upoštevati delitev dela znotraj EU. Imamo podpredsednico evropske komisije, komisarko za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo Viviane Reding, ki je politično odgovorna za temeljne pravice. Ona je tista, ki lahko prevzame naše opozorilo in se takoj loti dela.

Torej jo lahko vsak trenutek pokličete?

Smo v tesnem kontaktu.

V preteklosti ste se med drugim na Danskem ukvarjali s prosilci za azil. Vzpostavljanje skupnega azilnega sistema in enotne migracijske politike v EU traja že vrsto let, čeprav se ministri za notranje zadeve v Bruslju na to temo sestajajo skoraj na dva tedna. Kaj se pravzaprav dogaja?

Interesi držav so različni, a na splošno mislim, da skušajo predvsem upravljati s trenutno situacijo. Sprašujejo se, kako zaboga spraviti stvari pod kontrolo in kako ne biti prepuščeni trgovcem z belim blagom ter tihotapcem, ki vozijo migrante v Evropo.

Se vam to dvoje zdi enoten problem?

Seveda ne. Trgovina z belim blagom je kriminalno dejanje. Kadar pa gre le za tihotapljenje beguncev, je treba reči, da so begunci včasih pravzaprav prisiljeni najeti tihotapca, da lahko prispejo na varno in zaprosijo za zaščito.

Begunci zaradi ovir, ki jih postavlja EU, pravzaprav na legalen način zelo težko zaprosijo za zaščito.

Seveda. Ta situacija ni v evropski zgodovini nič novega. Danci so leta 1943 lahko le s pomočjo tihotapcev bežali na Švedsko. Ko so Madžari leta 1956 bežali v Avstrijo, so prav tako potrebovali tihotapce. Tihotapljenje leži v srcu vseh begunskih problemov na svetu. In ko pride do nenadnega navala beguncev, državam ne ostane drugega kot solidarnost. To poskuša EU doseči že zelo dolgo.

Direktor evropske agencije za nadzor meja Frontex Ilkka Laitinen je januarja v pogovoru za naš časopis priznal, da je frustriran, ker človekoljubnim načelom na birokratski ravni ni mogoče slediti, če za to ni volje na politični ravni. Ste tudi vi frustrirani?

Seveda sem. Če ne bi bil, bi lahko agencijo kar zaprli. Še veliko dela imamo.

Je vaša agencija politično neodvisna?

Popolnoma. Zanima nas samo ščitenje človekovih pravic vsake posamezne osebe. Vseeno nam je, kaj si o tem misli ta ali oni politični veljak.

Kakšna je v FRA vloga upravnega odbora, ki ga sestavljajo ljudje iz držav članic EU?

To je naše politično telo. Upravni odbor sprejema strateške odločitve, letni plan dela, jaz kot direktor pa sem odgovoren za izvršitev načrtov.

Upravni odbor je politično telo?

Ne v strankarskem smislu, temveč določa politiko delovanja agencije.

Ali preverjate, če je kdo od članov upravnega odbora član politične stranke?

Najbrž je, ampak tega jih ne sprašujemo. Vsakdo ima to svobodo. Tudi jaz bi lahko bil član politične stranke.

V pravilih delovanja vaše agencije je zapisano, da morajo biti člani upravnega odbora neodvisni. Neodvisni od česa?

Ne smejo biti predstavniki vlade in ne smejo biti ekonomsko odvisni od vlade, ki jih je predlagala.

Ste preverjali, kako neodvisna je nova slovenska članica upravnega odbora, gospa Andreja Valič Zver, ki je bila imenovana pred nekaj meseci?

Vsako imenovanje preverja evropska komisija, navsezadnje pa ga lahko preverjajo tudi drugi člani upravnega odbora.

Kakšen vpliv ima lahko posamezen član na odločitve upravnega odbora?

Večina odločitev je sprejetih s konsenzom, brez preglasovanj. Nič kontroverznega se ne dogaja. Vedeti morate, da člani upravnega odbora niso predstavniki držav. Ne smejo biti predstavniki držav. Države jih predlagajo kot neodvisne osebe.

Bo vaša agencija letos ali naslednje leto obravnavala položaj izbrisanih v Sloveniji? Po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice bo morala država rešitev, vključno z odškodninami, najti že v nekaj mesecih.

Tega posamičnega primera nimamo na seznamu, lahko pa da ga bomo obravnavali v okviru raziskave o apatridnosti, ki jo pripravljamo. Zanimajo nas namreč ljudje brez državljanstva, pa tudi vsi drugi problemi s pridobivanjem statusov, torej ljudje, ki so v pravnem smislu ostali ujeti v »sivih območjih«.

intervju