Starostna piramida v Evropi se obrača na glavo, povprečna starost slovenskega kmeta je 57 let, mladih pa kmetovanje ne zanima kaj dosti. Ena od poti, ki bi to lahko spremenile, je lokalna samooskrba. Primer dobre prakse na tem področju je litijska zadruga Jarina, ki povezuje predvsem male kmetije na območju Srca Slovenije oziroma 16 občin okoli geometričnega središča Slovenije. Leta 2004 je zadrugo ustanovilo šest podjetnikov, gostincev in kmetov, deluje pa po načelih socialnega podjetništva, kar pomeni, da so neprofitna organizacija.
Ena od dejavnosti je oskrba javnih zavodov, šol, vrtcev in domov za starejše, druga pa oskrba lokalnega prebivalstva na lokalnih tržnicah. »Takšen primer je lokalna tržnica v Ivančni Gorici, v nastajanju so tudi tržnice v Litiji in Dolu pri Ljubljani, v Zagorju ob Savi, kjer tržnica že stoji, pa lokalne kmete, ki sami ne pridejo na tržnico, spodbujamo, da mi od njih odkupimo pridelke in jih prodajamo pod našo skupno blagovno znamko,« je glavni dejavnosti zadruge opisala njena direktorica Špela Bratun in omenila, da razvijajo tudi turizem na podeželju, pri čemer sodelujejo z Razvojnim centrom Srca Slovenije, ki je obenem tudi glavni pobudnik za nastanek Jarine.
Moderna zadruga z bolj fleksibilnim sodelovanjem
Zadruga sicer ne deluje po klasičnem modelu zadružništva, s katerim bi kmete zavezovali k članstvu, ampak z njimi sodelujejo na podlagi letnih pogodb, ki vključujejo predvidene letne količine hrane in njihove cene. Prednost takšnega sistema je, da lahko sodelujejo z malimi kmetijami, pravi Bratunova, so pa imeli na začetku težave z njihovim zaupanjem, saj so imeli kmetje v preteklosti z zadrugami slabe izkušnje, ker so se v njih počutili opeharjene. Kmetije so zato nagovarjali postopoma. Začeli so leta 2007 v Dolu pri Ljubljani, kjer se je za vstop v mrežo Naravnost z dežele odločilo 27 kmetij, pozneje pa so projekt razširili tudi na druge občine, tako da je zdaj v mreži 55 kmetij, je povedala Nataša Smrekar, vodja lokalne samooskrbe s hrano. Povečini gre za kmetije z manjšimi količinami hrane, tako da večje količine, po 100 ali 150 kilogramov jabolk ali korenja, šolam dobavijo z združevanjem pridelkov posameznih kmetovalcev. Prednost takšnega sistema je, da šole nimajo opraviti z več kmeti hkrati, ampak v celoti vse naročeno dobijo od Jarine, je povedala Bratunova.
Na začetku so namreč kmetje sami vozili svoje pridelke do šol in vrtcev, a so zaradi težav pri spremljanju kakovosti te hrane kmalu izdali priročnik z merili kakovosti, po katerem se ravnajo vsi kmetje v mreži Naravnost z dežele. »Gre za to, da jabolka niso obtolčena, da solata nima gnilih listov ali da na korenju ni ostankov zemlje. Nismo pa šli tako daleč, da bi predpisovali dolžino korenčkov ali bučk, ker navsezadnje vse zraste v naravi, zato se nam tega ne zdi smiselno omejevati,« je pojasnila Smrekarjeva.
Jarina od kmetij ne odkupuje le tržnih presežkov, ampak jih tudi spodbuja, da bi proizvajali večje količine hrane vse leto. Tako bi iz malih kmetij lahko nastale velike, mladi pa bi ostali doma in nadaljevali delo svojih staršev, je vizijo lokalne samooskrbe predstavila Smrekarjeva. Nekaj mladih je tako po njenih opažanjih že pokazalo zanimanje za delo na kmetiji, nekatere kmetije so povečale obdelovalne površine, nekaj pa se jih je odločilo tudi za registracijo dopolnilne dejavnosti in so se začeli ukvarjati s sušenjem zelišč, pakiranjem čajev, peko peciva in kruha, sirarstvom, pridelavo suhomesnatih in podobnih izdelkov. Še vedno pa prodajo največ jabolk, krompirja, korenja, svežega zelja in kolerabe, lani so šle za med tudi jagode. Na leto vsega skupaj nanese za okoli 50 ton, od tega je približno desetina ekološko pridelane hrane, sta povedali sogovornici.
Država še ne ve natančno, koga bi spodbujala
Čeprav je lokalna samooskrba ena od smernic trajnostnega razvoja, ki ga spodbuja tudi država, v Jarini ugotavljajo, da vendarle ni vse tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. Eno od pogosto spregledanih dejstev je, da se takšna dejavnost ne more razviti čez noč, pravi Bratunova. Jarina tako še danes ne more živeti zgolj od prodane hrane, ampak se za obstoj prijavlja tudi na različne evropske razpise.
Težave se pojavljajo tudi pri javnih naročilih. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje namreč na eni strani spodbuja malega kmeta in načelo kratkih verig, na drugi strani pa so javna naročila narejena tako, da zadrugam in kmetom dostikrat otežujejo delo, opaža Bratunova. »Če javna ustanova razpiše dobavo hrane za dobo dveh let in pri tem še fiksira njeno ceno, je to za kmete moteče, saj v primeru nepredvidenih naravnih nesreč, kot je denimo toča, težko zagotavljajo dogovorjene količine hrane,« je pojasnila direktorica Jarine. Poleg tega se bo prihodnje leto v javnih naročilih šol na 10 odstotkov povečal tudi minimum ekološko pridelane hrane. »Treba se je vprašati, ali bomo spodbujali malega kmeta, da bo v šole distribuiral domače pridelke, ali bomo spodbujali dostavo ekoloških živil, pri čemer vemo, da je 80 odstotkov ekoloških živil v Sloveniji iz uvoza, samo 20 odstotkov pa jih je pridelanih na domačih tleh,« opozarja Bratunova, ki poudarja, da bo zato država za obstoj in trajnostni razvoj lokalne samooskrbe morala začrtati precej bolj jasne smernice.