Štiričlanska mlada družina iz Posavja je pripravljena v zameno za bivanje v hiši ali na kmetiji skrbeti za starejšega gospoda ali gospo, gostitelju delati družbo, ga peljati po opravkih, mu zmanjšati življenjske stroške. Želijo si le, da bi lahko pozneje hišo oziroma kmetijo podedovali. Kar nekaj starejših jih je poklicalo, z nekaterimi so se že zelo zbližali, a ko bi bilo treba podpisati pogodbo, se vedno znova izkaže, da je nezaupanje starejših do takšnega reševanja stisk v starosti še preveliko. Socialni delavci, ki na terenu zaznavajo stisko starejših, menijo, da se bo ob vse večjih stroških za največkrat (pre)velika stanovanja starejših, njihovih nizkih pokojninah in vedno večji izpostavljenosti revščini ter ob napovedanem davku na nepremičnine mogoče tudi to spremenilo. Med starejšimi namreč delež lastniških stanovanj in hiš presega 85 odstotkov.
Starejše je težko prepričati o dobrem namenu
Roman in njegova družina iz Posavja s svojo ponudbo ne rešujejo svoje bivanjske stiske, želijo si le življenja na svoji zemlji. »Živimo pri starših, že od mladih nog pa sem rad v naravi in rad delam z zemljo. Službe so negotove in vedno bolj bo treba ceniti zemljo, ki nam bo omogočila preživetje,« pravi. Oba z ženo, ki sta višje izobražena, želita otrokom tako približati delo v naravi in skrb za starejše. Na njune oglase so se oglasili ponudniki, večinoma starejši, ki svojcev nimajo ali pa s svojimi otroki in vnuki nimajo pravega odnosa. »Večina jih ni imela urejenih družinskih razmer in bi bilo dedovanje vprašljivo, mi pa smo iskali stalno rešitev, zato se naši pogovori na koncu niso izšli,« pove Roman in doda, da je starejše težko prepričati o dobrem namenu.
»Z neko gospo smo se zbližali in ji še vedno hodimo pomagat, a se ne more odločiti, da bi nam kmetijo nekoč tudi zapustila. Prav tako se je starejši gospod, ki je brez svojcev, bal, da ga bomo potem posedli v kot, kot je bil vajen iz časov pred vojno. Nezaupanje je veliko in večina, ki nas je klicala, je bila najprej v skrbeh, da ne gre za prevaro in da hočemo le na lahek način priti do njihove kmetije,« pripoveduje Roman.
Ponudb veliko, uspešnih zgodb malo
Glede na številne oglase tistih, ki potrebujejo pomoč, in tistih, ki pomoč v zameno za streho ponujajo, bi pričakovali, da je praksa deljenja stanovanj in hiš v Sloveniji dobro razvita. A uspešnih zgodb, ko sta obe strani zaznali prednosti in skupaj tudi dejansko zaživeli, je za zdaj malo. Socialne delavke, prostovoljci v humanitarnih organizacijah in zaposleni na centrih za socialno delo, ki na terenu spremljajo starejše, povedo, da je takšnih primerov malo in da so se pogosto tudi klavrno končali. »To je težka odločitev, starejši so zelo navezani na svoje stene. Poraja se tudi veliko problemov, starejši imajo svoje navade, mlajši svoje. Do takšnega sobivanja lahko pride le, če so oboji zelo odprti in tudi pripravljeni potrpeti,« razmišlja predsednik Nadškofijske karitas Maribor Branko Maček. Upa, da se bomo lahko čez leto ali dve o takšnih primerih pogovarjali pogosteje. Mogoče bo k temu pripomogel prav nepremičninski davek. Tudi njegova ajdovska kolegica Jožica Ličen pojasni, da je to zapletena stvar. »Tudi na našem karitasu smo imeli nekaj takšnih ponudb, ko so starejši ponudili streho, denimo ženskam, ki so se zatekle v materinske domove. A priporočiti nekoga je velika odgovornost, med njima se mora vzpostaviti zaupanje,« pravi in pojasnjuje, da se na koncu zgodi tudi to, da se starejši pod pritiskom svojcev na koncu premislijo in od ponudbe odstopijo.
Ob vse večji brezposelnosti so ponudbe ljudi, ki bi bili pripravljeni za streho nad glavo skrbeti za starejše, dobili tudi na novogoriškem centru za pomoč na domu. Vodja centra Jelka Humar ugotavlja, da bi bilo predvsem na podeželju, kjer starejši ostajajo sami na velikih kmetijah, to zelo dobrodošlo. Počutili bi se varnejše, imeli bi nekoga, ki bi jih peljal do zdravnika ali po opravkih. A je še vedno dvomov zelo veliko, predvsem o tem, ali so tisti, ki ponujajo pomoč, vredni zaupanja.
Je streha nad glavo dostojno plačilo za skrb?
Zelo pogosto prek oglasov pomoč za svoje starše iščejo otroci ali njihovi drugi sorodniki. Mojca iz Kranja je v zameno za pomoč njeni mami, ki živi sama in bi ji bilo treba enkrat na dan vbrizgati inzulin ter pomagati pri pospravljanju, ponudila stanovanje in plačane položnice, prehrano, uporabo zelenjavnega vrta in celo nagrado. »Idealno za kakšno mlajšo upokojenko z nizko pokojnino ali stanovanjskim problemom,« je razmišljala, a se na njeno ponudbo ni javil nihče. Pa četudi je ponudila plačilo. Pogosti so namreč oglasi ljudi, ki v zameno za 24-urno skrb njihovih onemoglih svojcev ponudijo zgolj streho nad glavo in mogoče hrano. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je to še pravična ponudba ali že lahko govorimo o poceni izkoriščanju ljudi, ki so se znašli v (stanovanjski) stiski.
Ustni dogovor ni dovolj
Vsakršni dogovori o skupni strehi nad glavo pa se brez pogodbe lahko kaj slabo končajo. Strokovnjak za dedno pravo Miha Dolenc v takšnih primerih svetuje notarsko overjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v kateri se oskrbovanec zaveže, da v zameno za oskrbo, ki je lahko vse od nege v postelji pa do zagotavljanja kurjave ali vzdrževanja kmetije, skrbniku v zameno za oskrbo po svoji smrti preda del ali celotno svoje premoženje. Ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju odplačna pogodba, se predmeti in nepremičnine, vključene v pogodbo, izvzamejo iz dediščine, saj se smatra, kot da so bili prodani. Dolenc pojasnjuje, da zakoniti dediči načeloma taki pogodbi ne morejo ugovarjati, razen v primeru, ko govorimo o nesorazmernem deležu oziroma ko skrbnik nesorazmerno veliko pridobi glede na delo in čas oskrbe. »Če na primer oskrbovanec skrbniku preda nepremičnino v vrednosti 500.000 evrov, nato pa po dveh mesecih umre,« pojasni Dolenc. Vsi ustni dogovori pa so za nazaj težko dokazljivi. S pričami in računi, ki dokazujejo stroške, se lahko skrbnik kot upnik vseeno vključi v zapuščinsko obravnavo, a od dedičev lahko zahteva le povračilo stroškov oskrbe.