Nepremičninskim strokovnjakom je vlado uspelo prepričati, da je v osnutek zakona o davku na nepremičnine vnesla tudi možnost uveljavitve t. i. davčnega posojila oziroma davčnega dolga, kakršen že velja ob plačilu stroškov za oskrbo v domovih starejših občanov. Davčni svetovalec Darko Končan ga takole utemeljuje: »Če nekdo ne more plačati nepremičninskega davka, se mu to kot davčni dolg vknjiži na njegovo nepremičnino. Plačal ga bo nekoč, ko bo imel denar, ali pa bodo to storili dediči, ki se nepremičnini, obremenjeni z davčnim dolgom, lahko tudi odrečejo.« Če torej dediči ali kupci dolga ne bi želeli plačati, bi nepremičnina pripadla občini oziroma državi – odvisno od tega, komu bo davčni zavezanec dolžan denar za davek na svoje nepremičnine.
Še več ekonomskih zlorab starejših?
Davek na nepremičnine v predlagani obliki je nesmiseln, menijo mnogi. Dr. Bojan Regvar, sekretar socialne zbornice, opozarja, da bo najbolj prizadel socialno najšibkejše in da bo država z njegovo pomočjo izpeljala prikrito »mini nacionalizacijo«. Vse več zgodb po Sloveniji dokazuje, da socialno najšibkejši ne zmorejo plačevati niti stroškov za stanovanja, ki jih dobijo zaradi svoje socialne šibkosti. »Kaj jim torej sploh še preostane?« se sprašuje Regvar.
Romana Zidar s fakultete za socialno delo pa se sprašuje: »Kakšna pa bo čez dve desetletji sploh razlika med revnimi iz Slovenije in revnimi iz Afrike, ki iščejo priložnost v do tujcev vse bolj sovražni Evropi in doma nimajo ne lastnine ne ustrezne infrastrukture, ker je javno dobro v mnogih afriških državah pogosteje zasebno dobro? Ne bo je! Oboji bodo imeli enako življenjsko izhodišče – nič lastnine, nič priložnosti in nobenega socialnega kapitala.«
Boris Koprivnikar, predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, opaža, da so nepremičnine oziroma njihova obremenitev z davčnim dolgom že danes ena glavnih ovir, da se ljudje odrekajo socialni pomoči, čeprav bi jo potrebovali. »Marsikdo se zato, ker bi bil ob hišo ali stanovanje, s katerim običajno upravlja vsa njegova družina, ne odloči za bivanje v domu za starejše,« opaža Koprivnikar. Boji se, da bo nepremičninski davek, kot je predviden, le še spodbujal vse pogostejše ekonomske zlorabe starejših.
Kam s »podedovanimi« nepremičninami?
Tisti, ki davka na nepremičnine ne bodo zmogli plačati, naj bi si torej pomagali z obremenitvijo nepremičnine oziroma z omejitvijo dedovanja. Omejitev dedovanja premoženja že zdaj velja za prejemnike denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in za tiste, ki so z odločbo centra za socialno delo upravičeni do plačevanja socialnovarstvenih storitev. Te je dolžna namesto oskrbovancev domov za starejše plačevati občina, zato slednji v zameno za plačilo pripada del premoženja tistega, ki mu je denarno pomagala.
Kako je s tem v praksi, nam je pojasnil Edvard Mihalič, župan revne prekmurske občine Rogašovci. Tistim občanom, ki ne zmorejo stroškov oskrbnine v domovih za starejše, in takih je vse več, jih plačuje občina in tako preko nepremičninskega dolga postopno postane lastnica dela njihovih nepremičnin. »V zadnjih petih letih smo za oskrbo občanov v domovih za starejše plačali 1,6 milijona evrov, s prodajo njihovih nepremičnin pa smo iztržili vsega 30.000 evrov. Če na primer prodamo nepremičnino za 40.000 evrov in če je bil oskrbovanec, ki smo mu plačevali dom, lastnik le ene petine, občina dobi samo 5000 evrov kupnine, za oskrbnino v domu pa je plačala dvajsetkrat več,« nam je ponazoril Mihalič. Pravi, da ima njihova občina na račun davčnega dolga trenutno v lasti deset nepremičnin, ki pa jih je v Prekmurju zelo težko prodati, saj je trgovanje skoraj povsem zamrlo, poleg tega so tudi cene zelo nizke. »Če kdo vseljivo hišo proda za 50.000 evrov, je to že terna,« ugotavlja Mihalič.
Mestne občine izigrale podeželske
Župan Rogašovcev opozori na dodaten problem, ki ga prinaša novi davek na nepremičnine. Država bo namreč občinam prva tri leta izplačala le toliko zbranega nepremičninskega davka, kot je vsaka od njih doslej pobrala nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. In ker občina Rogašovci tega nadomestila edina ni uvedla (po Mihaličevih navedbah zaradi velike revščine, ki vlada pri njih, in zaradi bega mladih), bodo njeni občani in občina za svoje nepremičnine (tudi za tiste, ki jih je občina dobila z uveljavitvijo davčnega dolga) davek morali plačati, a od tega občina tri leta ne bo dobila niti centa. Mihalič je bil včeraj dodatno užaloščen, ko mu je še en mlad občan sporočil, da se z družino seli v bližnjo Avstrijo in da bo zato otroka izpisal iz šole v Rogašovcih: »Povedal sem mu, da bosta šolarja zaradi selitve izgubila dve do tri leta, a mi je odvrnil: 'Bolje da izgubita zdaj kot čez desetletja, ko v Sloveniji ne bosta mogla več živeti.'«
Nad nepremičninskim davkom je ogorčen tudi župan Sevnice Srečko Ocvirk. Pravi, da njihova občina s prodajo nepremičnin, ki so posledica davčnega dolga, dobi povrnjenih le okoli 15 do 20 odstotkov stroškov, ki jih ima z oskrbovanci v domovih za starejše. Nepremičnine – izključno kmetijska zemljišča – prodajajo na dražbah, a ker gre za številne majhne parcele, jih je težko prodati. Občina bo zdaj morala plačevati davek tudi na te nepremičnine in ga za nameček polovico nakazati državi. »Z novim davkom na nepremičnine se ne strinjamo. Občani, gospodarstvo in občina Sevnica bomo davčno šest- do osemkrat bolj obremenjeni, kot smo bili doslej, iz proračuna pa bomo v začetku prejeli 46 odstotkov manj denarja, kot smo ga zbrali z nadomestilom za uporabo stavbnih zemljišč. Nadomestila je bilo dobrih 360.000 evrov, nepremičninskega davka bo v naši občini od dva do 2,5 milijona evrov. Država bo vrnila le 360.000 evrov in še od tega zneska bo občina za nepremičnine, ki so v njeni lasti, plačala 150.000 evrov davka. Prehodno obdobje, po katerem bo vsaka občina dobila le toliko nepremičninskega davka, kot je doslej zbrala nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, je za Sevnico pogubno. Izposlovale so si ga mestne občine, v škodo podeželskih,« poudarja Srečko Ocvirk.
