Ministrstvo za kulturo se je ob krizi, ki pesti medije, odločilo reševati, kar se rešiti da. V nacionalnem programu za kulturo (NPK 2014–2017), ki sicer še čaka na medresorsko usklajevanje, na medijskem področju predvidevajo kampanjo za »poviševanje medijske pismenosti in nacionalno promocijo branja in kupovanja časnikov«, uvedbo nižje stopnje DDV za digitalne izdaje po letu 2015 ter »podporo tistim medijem, ki bodo zaradi specifičnosti svojega lastninsko-upravljalskega modela zasledovali predvsem javni interes«.
Novinarji, socialni podjetniki
Iz tega je mogoče razumeti, da bo država podprla tiste medije, ki bodo koristni za družbo in ki ne bodo »krave molznice« za njihove lastnike. Obenem bodo podprli tudi medije, ki bodo »zagotavljali trajnejšo socialno varnost zaposlenim ter honorarnim novinarjem« in bodo poskrbeli za socialno varnost mladih novinarjev. Kot posebnost iz NPK izstopa tudi napoved, da bo ustanovljenih nekaj medijskih »socialnih podjetij in kooperativ oziroma zadrug«. Takšen pilotni projekt bi lahko zaživel še letos, za leto 2017 pa ministrstvo napoveduje delovanje kar petih medijskih kooperativ. Bistvo tovrstnih podjetij je, da zanje ni najpomembnejši dobiček, ampak kakovost in trajnost delovanja. Na ta način so med drugim organizirani največja tiskovna agencija na svetu Associated Press, italijanska tiskovna agencija ANSA in časopis tržaških Slovencev Primorski dnevnik.
Najprej, pravi v. d. direktorice direktorata za medije na ministrstvu za kulturo Ženja Leiler, pa bo treba izvesti »analizo stanja na medijskem področju«. »Prave analize ni namreč država izvedla v vseh zadnjih dvajsetih letih. Šele ko bomo imeli to, bomo lahko izdelali novo strategijo,« napoveduje Leilerjeva. Nekdanja novinarka in urednica na Delu poudarja, da se je treba truditi za ohranitev splošnoinformativnih medijev, saj iz novinarskih redakcij izhaja »približno petinosemdeset odstotkov informacij«, ki so pomembne za delovanje demokratične družbe.
Medijska strokovnjakinja Suzana Žilič Fišer z mariborske univerze je ob tem opozorila, da je ne glede na državne spodbude poglavitno tudi vzdrževanje zavezništva med mediji in bralci, »ki so za kakovostne, verodostojne in kredibilne vsebine pripravljeni plačati tudi ustrezno ceno«. »Zato moramo govoriti o obojestranski naložbi – na eni strani vlaganje v kakovost medijev, na drugi pa v izobraževanje in dvigovanje medijske pismenosti občinstva,« je poudarila pomen vzgoje bralcev. Društvo novinarjev Slovenije je že predlagalo, naj ministrstvo vloži »potreben napor za umestitev vzgoje za medije v šolske programe«. Vzgoja za medije je bila v sodelovanju s fakulteto za družbene vede kot učni program sicer poskusno uvedena že pred leti, vendar se obširnejša in trdnejša oblika vzgoje »novih bralcev« ni oblikovala.
Sklad za pluralizacijo ni primeren
Društvo je bilo zadovoljno tudi z napovedjo nižje stopnje DDV za digitalne izdaje. Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo na FDV je ob tem spomnil, da se je kulturno ministrstvo v času ministrice Majde Širca (2008–2011, op. p.) ukvarjalo s predlogom, da bi za medije uvedli kar ničelno stopnjo DDV. »Vendar se je ustavilo pri ministrstvu za finance, ki se s predlogom menda ni strinjalo,« pravi Milosavljević. »To je bil še zadnji poskus ukrepanja pred potopom časopisov, ki se je zgodil v zadnjih dveh letih.« Ob morebitni uvedbi ničelne stopnje DDV bi bilo po njegovem mnenju nujno uvesti še klavzulo, da je treba celoten prihranek, ki bi ga tiskani mediji tako ustvarili, nameniti za razvoj medija. »Na primer za naložbe, tehnološki razvoj, izobraževanje novinarjev in zaposlovanje mladih – ne pa za prelivanje v dobiček lastnikov ali v lastnikova druga podjetja.«
Doslej je za spodbujanje delovanja medijev v Sloveniji skrbel predvsem »sklad za pluralizacijo«, ki je bil uveden leta 2006. Vendar se je ta mehanizem v minulih letih večkrat izkazal za problematičnega. »V času delovanja tega sklada je ministrstvo vsako leto naročalo študije položaja medijev v Sloveniji,« spominja Milosavljević. »Vendar je bilo veliko teh študij skrajno deskriptivnih. Navedeni so bili predvsem osnovni podatki, denimo gledanost posameznih oddaj, obseg programov, naklade časopisov, omenjene so bile manjšine, sovražni govor, manjkale pa so poglobljene interpretacije podatkov. Zato tudi strategije razvoja medijev niso bile nikoli dorečene.« Po Milosavljevićevem mnenju je bil sklad za pluralizacijo »nesistematičen in netransparenten«, nepravilnosti v njegovem delovanju pa je ugotovilo tudi računsko sodišče. »Denar je ministrstvo dajalo in mediji so ga porabljali, kako je to porabljanje potekalo, pa ni nihče dovolj natančno preverjal. Vprašljiva je bila tudi končna kakovost izvedbe prijavljenih projektov, njihova odmevnost in vpliv na dvig kakovosti slovenske medijske krajine.«
Z ustreznejšim sofinanciranjem medijev bi res lahko dobili kakovostne medijske vsebine, ki sicer na svobodnem trgu ne preživijo, vendar so v javnem interesu, je svoj pogled na razmere na medijskem trgu strnila Suzana Žilič Fišer. Po njeni oceni je na slovenskem trgu trenutno premalo resnične raznolikosti. Težava je, kot pravi, tudi v tem, da trg sam po sebi ne omogoča le najboljšega in tudi ne izloča najslabšega.
