»Vstajništvo je rodilo nov aktivizem, preporod in razmah civilne družbe, kar je celo večji dosežek, kot je bil padec osovraženega avtokrata. A civilna družba ni dovolj, prečistiti je treba politiko. V politiki. S političnim delovanjem.« Tako je potrebo po novi stranki Solidarnost, ki je nastala iz treh vstajniških gibanj, Vseslovenske ljudske vstaje, Odbora za pravično in solidarno družbo ter Mreže za neposredno demokracijo, na sobotnem ustanovnem kongresu utemeljil eden od treh članov predsedstva stranke Damjan Mandelc. Poleg njega sta v vodilni trojici še Uroš Lubej in Marina Tavčar Krajnc.
Ustanovitelji Solidarnosti zagotavljajo, da njihova stranka ne bo takšna, kot so druge, za to svojo trditev pa navajajo več razlogov. Ker je Solidarnost nastala kot odraz neposredno izraženega nezadovoljstva državljanov. Ker je njen politični cilj solidarnost kot alternativa neoliberalizmu. Ker želijo prekiniti prakso uslužnostnega priklanjanja tujim močnim silam. Ker ne bodo sklepali koalicij s tistimi, ki so obtoženi korupcijskih dejanj. Ker se stranka ne bo zaprla v svoje organe; »obstala bo samo, če bo imela aktivno članstvo, če bo delovala z odprtimi sejami, s širokimi razpravami in soodločanjem«. Ker so v etični kodeks med drugim zapisali, da njihovi člani na funkciji ne bodo več kot dva zaporedna mandata...
»Troglavo« predsedstvo in »odsluženi« eldeesovci
Kot antipod sedanje politike v Solidarnosti prikazujejo tudi odločitev, da namesto predsednika na čelo stranke postavijo tričlansko predsedstvo. »Če se je obstoječa politika odločila za stranke velikih vodij, strogo hierarhizacijo, nedemokratično odločanje, mi že na najvišji ravni izkazujemo odprtost,« je poudaril Mandelc. Ob tem je zanikal, da bi bila takšna odločitev plod trenj in neuspelega dogovarjanja različnih gibanj znotraj stranke. Ni pa zanikal, da so k vodenju stranke vabili nekatere vplivne osebe, zlasti Igorja Šoltesa in Mira Cerarja. »Z njima in z mnogimi drugimi posamezniki in skupinami smo celo leto razpravljali o povezovanju, jih vabili medse. In jih še vedno vabimo. Ključno sporočilo je, da smo odprti za nova sodelovanja,« pravi Mandelc. Solidarnost je naklonjena koalicijskemu povezovanju z zunajparlamentarnima TRS in Demokratično stranko dela pa tudi s Šoltesovo in Cerarjevo skupino v smislu oblikovanja slovenske Sirize.
Na številne očitke, da je v stranki, ki napoveduje drugačno politiko, vrsta bivših politikov še zlasti iz vrst LDS, med njimi Božo Flajšman, Dušan Keber, Jože Pirjevec, Lubej odgovarja, da je bil čas rušenja, zdaj pa je čas gradnje in združevanja tistih, ki hočejo spremembe. »Zato nikogar, ki ni bil udeležen v korupcijske škandale oziroma ni očitno odgovoren za današnje stanje v Sloveniji, ne izključujemo.«
Z ulic in trgov se ne bodo umaknili
V novi stranki se, kot je dejala Marina Tavčar Krajnc, zavedajo, da je kaj malo možnosti za zelo hitro ponovitev zgodbe Pozitivne Slovenije, ki je v nekaj mesecih po ustanovitvi prišla na oblast. Pričakujejo pa, da bo njihova stranka dobila najprej priložnost, da odigra vlogo korektiva nepremišljenim idejam in ukrepom oblasti. Se bo pa stranka borila za oblast, zagotavlja Lubej. A ne zato, ker je oblast njihova želja ali cilj, »ampak zato, ker je oblast edino sredstvo, ki lahko moč spet povrne k svojemu izvoru, k državljankam in državljanom«.
Prvič bo nova stranka podporo volilcev preverila na majskih evropskih volitvah. Kljub prestopu v politiko pa se člani Solidarnosti z ulic in trgov ne nameravajo umakniti in se bodo tudi v prihodnje udeleževali protestov, ki bodo zahtevali solidarno družbo.
