Bolnikov, ki na zdravljenje ali pregled čakajo predolgo, je v časih zaostrenega zategovanja pasu v javnih zavodih vse več. Letošnjega maja je dlje od dopustne čakalne dobe čakalo 866 bolnikov več kot na začetku leta in kar 3198 bolnikov več kot lanskega maja (nabor zdravstvenih storitev, pri katerih spremljajo čakalne dobe, se je medtem sicer razširil). Čeprav so vse dosedanje reze v prihodke bolnišnic spremljala modrovanja, da je rezerv še veliko in racionalizacija ne bi smela škoditi delu v bolnišnicah, se je izkazalo, da so v praksi kratko potegnili bolniki.
Daljše čakanje na operacije hrbtenice, srca, krčnih žil...
Če so v poročilu o čakalnih dobah za lanski maj izpostavljali tri »problematična« področja s predolgimi čakalnimi dobami (artroplastiko kolena, posege na perifernem ožilju in operacijo krčnih žil), jih letošnjega maja naštevajo kar osem. Na ortopedsko operacijo rame so bolniki v povprečju čakali 444 dni, na artroplastiko kolena 421 dni, na nekatere posege na perifernem ožilju 324 dni, na operacijo krčnih žil 306 dni, na revmatološko ambulanto 285 dni, na urološko ambulanto 223 dni, na posege in operacije v ustih, grlu in žrelu 213 dni in na sklerozacijo krčnih žil (gre za zdravljenje brez kirurgije) 190 dni.
Čakalna doba za operacijo krčnih žil je medtem znašala kar 305 dni, kar je za dva meseca več kot lanskega maja. Podaljšala se je tudi čakalna doba za operacijo hrbtenice (oz. posege na njej). Prvega maja letos so bolniki v povprečju čakali 287 dni oziroma dobra dva meseca dlje kot pred letom. Bistveno dlje čakajo tudi bolniki, ki potrebujejo operacije na odprtem srcu (lanskega 1. maja 84 dni, letošnjega pa 140 dni). Za skoraj dva meseca se je podaljšalo tudi povprečno čakanje na posege v ustih, grlu in žrelu, za en mesec pa čakanje na operacijo kolka. Nekatere čakalne dobe pa so se tudi skrajšale – na primer za artroplastiko kolena (za skoraj štiri mesece).
Na hitro podaljševanje čakalnih dob smo v Dnevniku sicer opozorili že na začetku leta. Takrat se je izkazalo, da je januarja na posege in preglede, pri katerih merijo čakalne dobe, predolgo čakala dobra četrtina več bolnikov kot lanskega decembra. Na ministrstvu za zdravje so takrat o podatkih podvomili, delno pa so skok pripisali temu, da so v večini bolnišnic lani do decembra že dosegli dogovorjen (plačan) program. Kasnejša poročila, tudi zadnje o čakalnih dobah na začetku maja, pa kažejo, da ne gre le za sezonska nihanja. Trend povečevanja števila bolnikov, ki čakajo predolgo, je očiten.
»Zgodilo se je, česar smo se bali. V prvih letih linearnega zmanjševanje prilivov v bolnišnice se čakalne dobe niso podaljševale. Zdaj pa so rezi pripeljali do meje, ko se ni več mogoče organizirati tako, da bolniki tega ne bi občutili. Vsako naslednje zmanjšanje prilivov se bo pri čakalnih dobah poznalo še toliko bolj,« ugotavlja direktor združenja zdravstvenih zavodov Metod Mezek. Skrbi ga tudi zato, ker interventnih ukrepov ministra za zdravje Tomaža Gantarja, ki naj bi v zdravstvo prek višjih prispevkov pripeljali svež denar, še vedno ni v državnozborski obravnavi (kot so nam pojasnili na ministrstvu za zdravje, so še v medresorskem usklajevanju, op. p.). Glede na zamik se po njegovem zastavlja vprašanje, koliko učinka bodo letos sploh imeli ukrepi, ki naj bi na letni ravni prinesli okoli 72 milijonov evrov.
Medtem ko so dodatni prilivi še v zraku, pa so morali zdravstveni zavodi že izplačevati regres za zaposlene, čeprav denarja za ta namen za zdaj niso dobile. Mezek se boji tudi, da bo protestno pogostejše pošiljanje bolnikov v bolnišnice, ki ga napovedujejo družinski zdravniki, še podaljšalo čakalne dobe. Kot pravi, pa razume njihovo nezadovoljstvo, ravno tako pa tudi pozive Iniciative zdravnikov k ohranitvi javnega zdravstva. »Če v kratkem ne bo dodatnih prilivov, bo jesen zelo vroča – ne le zaradi čakalnih dob, ampak tudi zaradi težav z dobavitelji,« pravi Mezek.
Zdravstvo je treba reševati še pred jesenjo
Mariborski zastopnik pacientovih pravic Viktor Pilinger opaža, da v zdravstvu ne opravljajo več toliko rednih, vnaprej načrtovanih pregledov in posegov, ampak vse bolj »delajo selekcijo«. »Nujnejše oziroma bolj akutne primere obravnavajo takoj, tiste redne pa odlagajo. Tudi zdravniki pravijo, da so ob pomanjkanju denarja vse bolj prisiljeni v takšen način dela. Pacienti podpisujejo izjave, da so pripravljeni čakati dlje od dopustnega, z njihovo obravnavo pa se vse bolj zavlačuje. Stanje se očitno poslabšuje,« ugotavlja. K njemu tako prihaja vse več bolnikov, nezadovoljnih zaradi dolgega čakanja.
Pilinger pričakuje, da bodo premožnejši pacienti po prostem pretoku znotraj EU, ki se začenja z jesenjo, ob takšnih čakalnih dobah pogosto odhajali čez mejo. »Tisti z nizkimi dohodki pa bodo verjetno čakali še dlje. Na srečo so se zbudili zdravniki, ki se bodo za ohranitev zdravstva zavzeli tudi s protestom, tako da upam, da se bo začelo kaj spreminjati na bolje. Če se še naprej ne bo zgodilo nič, bo res prišlo do kolapsa zdravstva. Bojim se, da bo do jeseni vse stalo, čeprav je potrebno hitro ukrepanje,« je opozoril Pilinger.
