Energetskega zakona, ki je javnost razburil predvsem z energetskimi izkaznicami, se bodo danes lotili še državni svetniki. Žugajo mu z odložilnim vetom, ki pa ga lahko poslanci državnega zbora v ponovnem glasovanju izničijo z absolutno večino 46 poslanskih glasov. So pa že sami poslanci vladi oziroma ministrstvu za infrastrukturo in prostor kupili nekaj dodatnega časa, da vsaj na področju energetskih izkaznic odpravi največje pomanjkljivosti. Uzakonili so namreč prehodno obdobje, po katerem bodo morali lastniki za oglaševanje energetske učinkovitosti nepremičnin, ki jih bodo prodajali ali oddajali v najem za najmanj leto dni, poskrbeti šele do konca leta. Sicer jih lahko naslednje leto doleti globa v višini 250 evrov, (dodatnih) 300 evrov pa bodo plačali, če izkaznice ne bodo predložili kupcu oziroma potencialnemu najemniku pred sklenitvijo pogodbe.
Nobena izjema ni predvidena niti za etažne lastnike v tistih večstanovanjskih stavbah, kjer izdelava izkaznice za posamezno stanovanje ni mogoča. Gre predvsem za starejše stavbe (te predstavljajo večino slovenskega stanovanjskega fonda), v katerih sistemi, kot je recimo ogrevanje, med stanovanji niso ločeni. Na vprašanje, ali bo moral prodajalec oziroma najemodajalec, ki se ne bo mogel dogovoriti z drugimi lastniki v bloku, sam nositi celotne stroške izdelave izkaznice (za večstanovanjsko stavbo naj bi znašali od 2000 do 3000 evrov), če se bo želel izogniti denarni kazni, z infrastrukturnega ministrstva nismo dobili enoznačnega odgovora. »Neodvisni strokovnjak bo pri ogledu večstanovanjske stavbe ugotovil, kaj vse mora upoštevati pri izdelavi energetske izkaznice. To bo lahko izdal za posamezni del, kjer bo to tehnično mogoče. Drugače bo moral v izračunu upoštevati tudi druge lastnosti celotnega objekta. Od tega bo odvisen tudi strošek energetske izkaznice.« Naj ob tem dodamo, da novi energetski zakon določa, da ko »lastnik posameznega dela stavbe v večstanovanjski stavbi, za katero se lahko izda energetska izkaznica le za celotno stavbo, naroči izdajo energetske izkaznice, izdana energetska izkaznica velja za celotno stavbo«.
Ker so poslanci iz zakona nazadnje črtali določilo o obveznih izkaznicah za večstanovanjske stavbe od leta 2020 oziroma 2031 dalje, etažnim lastnikom ne bo nič lažje niti kasneje.
Štirje programi, štirje rezultati
Pri tem je vprašljivo, kaj bodo naročniki izkaznic za svoj denar sploh dobili. Skupina raziskovalcev z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo (FGG) je že marca lani v Gradbenem vestniku objavila skrb zbujajočo primerjavo računalniških programov (treh komercialnih in fakultetnega), s katerimi je mogoče v Sloveniji izdelovati računske energetske izkaznice (te temeljijo na podatkih o stavbi, izolaciji, oknih, lastnostih ogrevalnega sistema...) in so predpisane za stanovanjske nepremičnine. Programi so namreč za isto enodružinsko hišo izvrgli rezultate njene energetske učinkovitosti, ki so se med seboj razlikovali tudi do 50 odstotkov. »Menimo, da je zakonodajalec naredil napako, da je pripravo programov popolnoma prepustil trgu, saj je zaradi kompleksnosti izračuna izredno težko preveriti pravilnost rezultatov. Takšno stanje je v interesu vseh treba čim prej odpraviti,« so že takrat zapisali avtorji študije.
Toda po skoraj letu dni je stanje po besedah različnih strokovnjakov z licenco za izdelavo energetskih izkaznic še vedno enako. »Evropska direktiva ne zahteva validiranega programa za izdelavo izkaznic,« odgovarja Hinko Šolinc z infrastrukturnega ministrstva. Ob tem na ministrstvu celo pravijo, da se programi za izračun energetskih lastnosti stavb občasno preverjajo. »Novi rezultati naj bi bili znani nekje do pomladi,« dodajajo.
S tem težav z izkaznico še ni konec. Eden od avtorjev omenjene študije profesor dr. Aleš Krainer opozarja, da kompleksnost izračuna – računska izkaznica temelji na okoli 400 enačbah – ne povzroča težav le računalniškim programom, temveč je tudi vir drugih problemov. »Metodologijo je pripravljala stroka, danes pa posameznik iz te stroke trdi, da je zanič,« očitkov ne razumejo na infrastrukturnem ministrstvu. S posameznikom sicer niso imeli v mislih dr. Krainerja. Kot je bilo mogoče razbrati med vrsticami, so ciljali na Mitjo Lenassija, predstavnika Inženirske zbornice Slovenije, strokovnjaka z licenco za izdelavo energetskih izkaznic in enega najglasnejših kritikov ministrstva, s katerim smo v Dnevniku pred kratkim objavili intervju.
Metodologija »na glavo«
Dr. Krainer je bil član strokovnega sveta za pripravo zdaj veljavne metodologije in pravi, da so ločene skupine strokovnjakov svoje delo opravile korektno, ni pa vlada poskrbela za njihovo medsebojno usklajevanje oziroma končno uravnoteženje rezultatov. »Zato imamo danes sto strani tehničnih smernic, od katerih se deset strani nanaša na področje arhitekture in gradbeništva, ostalih devetdeset pa na strojne inštalacije.«
To nesorazmerje pa po Krainerjevih besedah postavlja metodologijo na glavo, saj v ospredje preveč potiska le eno področje. Hkrati pomeni, da brez podrobnega načrta stavbe izdajatelj energetske izkaznice te sploh ne bo mogel izračunati. Tako detajlne zahteve pri strojnih inštalacijah so za izdajatelje tudi nepotrebno dodatno delo, saj bi za energetsko izkaznico zadostovali poenostavljeni podatki, tako kot so predvideni za arhitekturno-gradbeni del, našteva dr. Krainer. Še bolj problematično je, da se z zapletenostjo izračunov povečujejo možnosti za napake. Rezultat: stara, energetsko neučinkovita stavba se pri kazalniku primarne energije in izpustov CO2 lahko izkaže bolje od sodobne, po strožjih energetskih standardih grajene hiše.
Na ministrstvu medtem očitkov na račun metodologije ne želijo slišati, priznavajo le, da njena priprava ni potekala popolnoma gladko. »Posebna skupina strokovnjakov se je je lotila že leta 2007, toda del stroke je zagovarjal drugačno smer in sprejet je bil pravilnik, ki ni bil v skladu z evropskimi smernicami na tem področju. Zato smo ponovno sklicali posebno skupino strokovnjakov, ki so pripravili zdaj veljavno metodologijo.« Po naših informacijah je drugačno smer pri takratnem ministru Janezu Podobniku, ki je sporno metodologijo leta 2008 potrdil, zagovarjala ena oseba, in sicer iz vrst energetikov. Sedanja metodologija velja od leta 2010.
