Kot je povedal na današnjem predavanju v paviljonu na Kongresnem trgu, ki je sicer potekalo v sklopu protesta fakultet za ustrezno ureditev visokega šolstva, je situacija, ki se dogaja v Sloveniji kompleksnejša od posameznih partikularnih lokalnih vprašanj in do neke mere celo presega meje naše države. Prav tako ne verjame, da gre izključno za posledice ekonomskih težav, temveč meni, da je velik dejavnik tudi »politični primanjkljaj«. Dober del tega pripisuje predstavi demokracije, za katero meni, da je dediščina tranzicije in naj bi bila povsem popačena. »Demokracijo smo razumeli kot samostalnik, nikoli ne kot glagol – kot nekaj, kar je v nastajanju« je pojasnil. »Rezultat tega je trenutni konflikt.«
Dotaknil se je tudi nedavnega tvita generalnega sekretarja vlade Boža Predaliča, ki je zapisal, da ga trenutno dogajanje spominja na mitingaštvo ob koncu 80. let prejšnjega stoletja. Vodovnik dodaja, da je poleg množičnosti dogodke potrebno primerjati tudi po podobni ravni popolnega nezaupanja v politično elito. Le-to je primerjal z »novim razredom« o katerem je leta 1957 pisal črnogorski disident Milovan Đilas.
Specifika »novega razreda« je, da gre za prvi primer v zgodovini, ko je politična stranka ustvarila nov razred in ne obratno, posledično pa tako nastali razred nima razredne zavesti, temveč ga povezuje in enoti skupni strah pred izgubo privilegijev, ki so si jih priskrbeli hitro in na zelo lahek način. »Lahko bi rekli tudi zelo sporen način.« dodaja Vodovnik. Značilno zanj je tudi, da je produkcijsko sredstvo takšne elite, ker drugega nima, oblast. Vodovnik ocenjuje, da se z Đilasovim »novim razredom« dobro opiše tudi trenutno politično stanje v Sloveniji.
Zaostrilo se je razumevanje političnih sprememb
Meni, da nova generacija protestnikov, ki so stopili na ulice, ne razume političnih sprememb več tako naivno kot nekoč, da bi jih zadovoljile majhne spremembe, kot so nova ustava, predčasne volitve, temveč je minimalno na kar pristajajo nov način oblikovanje ustave. Politične spremembe so prav tako pričeli razumevati kot nekaj, kar traja in ne kot rezultat sprejetja enega zakona, nove vsebine ustave ali drugačne razporeditve moči med posameznimi vejami oblasti, ocenjuje.
Trdi, da spoznanje ni prišlo samo po sebi, temveč je plod preteklih neuspelih poskusov doseganja sprememb, velik dosežek tega propadanja pa vidi tudi v spoznanju, da spremembe niso dosegljive zlahka in da se v proces več ne vstopa preveč lahkotno, zaradi česar se je v preteklosti razočarano tudi hitro izstopilo.
Da bi protesti uspeli doseči konkretnejše spremembe se mu zdi pomembno, da se vzdržuje njihov naboj in da se ga širi, to pa se po njegovi oceni lahko doseže tako, da vsi s svojimi posameznimi privilegiji pomagamo pri razkrivanju reči, ki so pred nami. Pomembno se mu zdi tudi, da procesi ne zapadejo poskusom instrumentalizacije, ki jih je bilo, ocenjuje, veliko, temveč se morajo cilji razširiti v vse sfere življenja in medosebnih odnosov, od domače postelje do službe.
Povedal je tudi, da je trenutna težava demokracije pri nas tudi pomanjkanje sposobnosti empatije, ki bi ciljala na politično doseganje obče volje, temveč je pri vsakokratnem formalnem političnem odločanju kot so referendumi prepogosto glasovanje po ključu zgolj osebnega interesa, brez obzira na posledice, ki jih naš izbor prinaša drugemu.
