Po izglasovanju nezaupnice vse bolj nepopularnemu Janezu Janši – visoke ocene delovanja je njegova vlada dosegala samo v času debelih krav, ko finančne krize še ni bilo videti in je denimo januarja 2007 več kot polovica (51,7 odstotka) vprašanih menila, da dela uspešno – se je zdelo, da bo javnost do njegove naslednice vendarle bolj prizanesljiva. Če že zaradi drugega ne, zaradi tega, ker je na čelo slovenske vlade prvič stopila za politike mlada in postavna ter energična ženska, ki je, kot jo je ocenil minister in predsednik DL Gregor Virant, inteligentna, odkrita in odločna. Virant k temu še dodaja, da ji manjka kilometrine in je zato včasih tudi politično naivna. To se pozna tudi v javnem mnenju.
Ker se opozicijske stranke skorajda javno ne oglašajo s kritikami na račun nove vlade, gre zasluge skromne ocene njene uspešnosti pripisati predvsem medijem. Zlasti vplivnim televizijam, ki so bile do Bratuškove osebno in do njene vlade izrazito nenaklonjene. Očitno dobro založeni z informacijami – od kod so večinoma prihajale, najbrž ni težko uganiti – so mediji neutrudno brskali po njeni preteklosti – med drugim so ji kukali v sporočila njenega mobilnega telefona – da bi našli kaj obremenilnega zanjo ali za kakšnega njenega ministra. Od nje so zahtevali takojšnje ukrepanje in ji niso dali tistega, kar, kakor sama zatrjuje, najbolj potrebuje, to je nekaj časa. Tu je tudi ključna razlika med Bratuškovo in Janšo.
Prvak SDS je imel na voljo veliko časa. Na prevzem oblasti se je pripravljal od poraza na volitvah 2008. Neodločni in v pogajanjih z nepopustljivimi sindikati nespretni Pahorjevi vladi je na primer spretno izmaknil pokojninsko reformo, da bi jo, ko je prišel na oblast, v praktično enaki vsebini spravil skozi parlament kot svoj veliki dosežek. Bratuškova je na Gregorčičevo »padla«, ko so propadli vsi poskusi oblikovanja prehodne, strokovne oziroma tehnične vlade. V javnosti ni osamljeno prepričanje, da je šlo pri tem zgolj za dobro premišljen manever Zorana Jankovića, da se po ovinku prek Bratuškove dokoplje do oblasti. Ta resnična ali zgolj domnevna Jankovićeva senca Bratuškovi znižuje rating. Premierka bo zato morala kmalu prepričljivo dokazati, da odloča ona in ne ljubljanski župan iz ozadja ter seveda čim prej dosedanje »kupovanje časa« konkretizirati z ukrepanjem. Toda ker bodo ukrepi zagotovo zadeli interese posameznih družbenih skupin in lobijev, se ji utegne zgoditi, da bo njena popularnost zdrsnila še bolj navzdol.
Alenka Bratušek je tudi talka koalicije, ker je ta nastala iz nujnosti. Alternativa izvolitve Bratuškove za premierko je bila, da Janševa SDS (in NSi) ostane še naprej na oblasti. In kar je huje, da oblast prek nadzora nad državnim holdingom in slabo banko le še okrepi. Stranke te koalicije je združil zgolj interes to preprečiti. Zato v bistvenih vsebinskih zadevah zelo težko pridejo skupaj. Tudi od zunaj se vidi, da med koalicijskimi strankami ni pravega zaupanja, kar pomeni, da je Bratuškova obsojena na nenehne kompromise in popuščanja, zato bo zelo težko sestavila in uveljavila program, ki bi prepričal večino volilcev. Križanja podatkov iz aprilske ankete Vox populi nam to nazorno kažejo. Celo med volilci njene stranke je samo 70 odstotkov takih, ki delo vlade ocenjujejo kot uspešno. Med volilci Lukšičevih socialnih demokratov je takih komaj nekaj več kot polovica, med volilci DeSUS 41 odstotkov, med volilci DL pa zgolj tretjina. Po svoje je tudi zanimivo, da je med tistimi, ki vlado Alenke Bratušek podpirajo, le 43 odstotkov žensk.
Prevzem vladnega krmila je tudi tokrat nekoliko zvišal rating Pozitivne Slovenije, tako da se je z dobrimi 9 odstotki utrdila na tretjem mestu. Za odstotno točko je ta mesec boljši rezultat zabeležila tudi SDS, a je še vedno na drugem mestu. Na vrhu so s približno enakim rezultatom kot prejšnji mesec (14 odstotkov) socialni demokrati. Toda daleč nad njimi bi bili stranki »ne vem, koga bi volil« in »ne bi volil« s po 25 odstotki. Nekoliko, za 2 odstotni točki, se je zvišalo tudi število tistih, ki so odgovorili, da bi volili druge stranke. Odgovori anketiranih na vprašanje, katero stranko bi volili, če bi bile volitve v nedeljo, nakazujejo, da bosta najvišjo ceno vstopanja in izstopanja iz koalicij plačali SLS in Državljanska lista. SLS je januarja letos dobila 8,3 odstotka, tokrat je pristala pri 2,3 odstotka. Politično upokojitev Radovana Žerjava očitno ni minila brez resnih posledic za stranko. Hkrati tako slabemu rezultatu SLS vsaj deloma botruje dejstvo, da je pomagala zrušiti Janšo, ni pa vstopila v novo vlado. Po tistem, kar pricurlja v javnost, je jasno, da Državljansko listo razjedajo notranja nesoglasja med Virantovo in Šušteršičevo frakcijo v pogledih na novo vlado.
Če izmerjene odstotke prevedemo v poslanske sedeže, bi Virantova DL izpadla iz parlamenta, druge stranke pa bi si mandate razdelile približno takole: SD 28, SDS 21, PS 18, DeSUS 9, NSi 7, SLS 5. Če bi vstajniško gibanje enotno nastopilo na volitvah – kar je vse manj verjetno – bi iz skupine odgovorov »volil bom druge stranke« najbrž pobralo večino glasov in tako bi v najboljšem primeru dobilo 7 poslanskih mandatov, kar seveda pomeni, da bi druge stranke dobile ustrezno manj.
