Masa za plače v javnem sektorju se bo morala po načrtih vlade letos znižati za 6,4 odstotka oziroma za 288 milijonov evrov. Od tega v državnih organih za 6,5 odstotka, v javnih zavodih s področja šolstva, kulture, zdravstva... pa za 7,9 odstotka. Že sprejeti ukrepi pomenijo prihranek v višini okoli 130 milijonov evrov, kar pomeni, da bo treba v pogajanjih s sindikati zagotoviti še dodatnih 158 milijonov evrov.
Minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant je včeraj povedal, da bo ob nadaljnjem zniževanju števila zaposlenih z mehkimi metodami treba poseči po linearnem znižanju osnovne plače oz. dodatkov. Pri tem naj bi bili še posebno pozorni, da ne bi prizadeli socialno najšibkejših in mladih, ki prejemajo najnižje plače. Med možnimi ukrepi je Virant omenil prerazporeditev sredstev iz napredovanj in dodatkov za delovno dobo na osnovne plače pa tudi možnost, da bi se del mase za fiksne plače namenil za stimulacije zaposlenih.
Glede poplačila tretje četrtine plačnih nesorazmerij, ki bi ob tožbi vseh oškodovancev v državni proračun navrtalo dodatno luknjo v višini 170 milijonov evrov, bo vlada predlagala odlog izvršbe. Sicer pa po Virantovi oceni obstajajo tudi »kar močni pravni argumenti«, da bi revizija, ki jo je vložila vlada, uspela. »Imamo mnenje računskega sodišča, ki ocenjuje, da bi morala država vrniti sredstva le za tisti mesec, ki je minil med predvidenim datumom izplačila tretje četrtine in dogovorom s sindikati o zamiku obeh zadnjih četrtin,« je dejal Virant.
Vlada si s sindikati najprej želi doseči dogovor glede stavkovnega sporazuma, o čemer se bodo pogovarjali v ponedeljek, nato pa bodo najverjetneje v torek sindikatom predstavili ukrepe. Dogovor si želijo sprejeti do 10. maja, tako da bi ukrepi lahko začeli veljati s 1. junijem. »Kasneje ko bodo sprejeti, bolj drastični bodo morali biti,« je opozoril Virant, ki je glede dogovora optimist.
Sindikati proti znižanju, bodo pa barantali
Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS), je povedal, da na sindikalni strani trenutno ni pripravljenosti za dodatno znižanje mase plač. »Že Zujf je bil zelo boleč, pa smo kljub temu pogoreli in nismo nič prispevali k izboljšanju razmer,« je dejal Štrukelj.
Čeprav Štrukelj ni želel reči, da znižanja plač v nobenem primeru ne bi dopustili, pa meni, da bo morala kompromis iskati predvsem vlada. »Naše pogajalsko izhodišče krepijo tudi odločitve sodišč o poplačilu tretje četrtine plačnih nesorazmerij in pri regresih,« pravi Štrukelj. Kot eno izmed možnih rešitev vidi predlog gospodarskega ministra Stanka Stepišnika, da bi del plač v javnem sektorju, ki so višje od 1500 evrov, izplačali z enoletnim vrednostnim papirjem in garancijo za plačilo. »Ta denar bi lahko posodili, a le pod pogojem, če nam bo vlada trdno zagotovila, da ga bo tudi vrnila.« je povedal prvi mož KSJS.
Janez Posedi, vodja koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja in predsednik Pergama, ni mogel o nadaljnjih ukrepih povedati nič konkretnega. »Sindikati se bomo sestali šele po ponedeljkovem sestanku z vladno stranjo, ko nam bodo predstavljena tudi izhodišča,« je dejal Posedi. Sam sicer dodatnemu znižanju plač ostro nasprotuje. »Če je varčevanje res potrebno, pa menim, da lahko funkcionarji eno leto delajo zastonj,« meni Posedi.
Enajstletna kalvarija plačne reforme
Začetek plačne reforme v javnem sektorju sega v leto 2002, torej še v čas Drnovškove vlade, ki je želela pred vstopom v EU in uvedbo evra omejiti rast plač v javnem sektorju in izpolniti maastrichtske kriterije o proračunskem primanjkljaju in javnem dolgu. Pogajanja s sindikati je vodil tedanji notranji minister Rado Bohinc, ki je obljubil, da bo uvedel več reda in primerljivosti med posameznimi državnimi in javnimi službami. Plačni sporazum je bil podpisan maja 2004, ko je bila na oblasti vlada Toneta Ropa. V njem je bilo dogovorjeno, da se bodo prihranki pri rasti plač v obliki odprave plačnih nesorazmerij poračunali do leta 2009.
Pogajanja s sindikati sta še isto leto prevzela Janševa vlada in njen minister Gregor Virant. Po štirih letih sestankovanj in občasnih napetosti je tik pred volitvami Virant sicer končal šestletna pogajanja o novem plačnem sistemu, a tako, da je javnim uslužbencem izjemno širokogrudno delil bombončke v plačah in drugih dodatkih. Povprečna bruto plača javnih uslužbencev se je leta 2008 zvišala za kar 12 odstotkov, od tega najbolj v zdravstvu (za 20,5 odstotka), kulturi (za 17,3 odstotka) in socialnem varstvu (za 15 odstotkov).
»Virantova plačna reforma« se je že kmalu pokazala kot popolni polom. Poleg visokih zvišanj plač in novih nesorazmerij je analiza finančnih posledic uvedbe novega plačnega sistema, ki ga je naslednje leto pripravilo ministrstvo za javno upravo pod vodstvom Irme Pavlinič Krebs, razkrila, da so se stroški zaradi neutemeljenih reorganizacij zvišali kar za tretjino. Od 149,4 milijona evrov dodatnega denarja, kolikor je bilo za novi sistem namenjenih od avgusta do decembra 2008, so kar 51 milijonov evrov »odžrla« višanja zahtevnosti delovnih mest iz petega in šestega tarifnega razreda v sedmi tarifni razred.
Sporni ukrepi ministrice Krebsove
Ministrica Krebsova je ob poglabljanju gospodarske krize v letih 2009 in 2010 ustavila realizacijo plačne reforme (ta je bila izvedena do polovice) ter omejila tudi preostale elemente plačne politike, s čimer je do vključno leta 2012 zmanjšala stroške za 940 milijonov evrov. S temi ukrepi ji je uspelo plače javnih uslužbencev zamrzniti, plače funkcionarjev pa znižati za štiri odstotke.
Poteze ministrstva so bile pogosto močno sporne. Sprememba kvoruma za sklepanje kolektivnih pogodb, ki je bila po oceni pravne stroke nezakonita in protiustavna, je sicer omogočila preložitev izplačila zadnjih dveh četrtin odprave plačnih nesorazmerij, vendar pa se je to kot bumerang vrnilo pred dnevi ob odločitvi višjega delovnega in socialnega sodišča.
Vlada Boruta Pahorja je bila še zlasti neuspešna pri omejevanju rasti zaposlenosti v javnem sektorju. Namesto izpolnitve cilja o enoodstotnem zmanjšanju števila zaposlenih se je rast v letu 2009 celo še pospešila. Posledice so naslednje: medtem ko se je od leta 2008 do 2012 skupno število zaposlenih v Sloveniji o zmanjšalo za 66.800 (v predelovalni dejavnostih npr. za 38,5 odstotka in v gradbeništvu za 24,9 odstotka), se je število javnih uslužbencev povečalo za okoli 10.000.
Janši je prvemu uspelo znižati plače
Janševa vlada je z zakonom za uravnoteženje javnih financ (Zujf) sredi lanskega leta znižala plače za osem odstotkov (kar se je ob izplačilu zadnjih dveh četrtin za odpravo plačnih nesorazmerij znižalo na tri odstotke), oklestila regrese in nekatere »privilegirane« pokojnine, prepovedala zaposlovanje ter sklepanje avtorskih in podjemnih pogodb v javnem sektorju ter uvedla »prisilno« upokojevanje.
Z Zujfom je lani vlada pri stroških dela prihranila 117,3 milijona evrov, od tega 60 milijonov pri plačah in 47 milijonov pri regresu, kar pa očitno ni bilo dovolj. Ob sprejemu proračunov za leti 2013 in 2014 je namreč ugotovila, da bo treba maso za plače znižati še za okoli pet odstotkov, s čimer je januarja sprožila enodnevno stavko javnega sektorja. V petih krogih pogajanj, ki so sledila do padca Janševe vlade, ni prišlo do sklenitve stavkovnega sporazuma, je pa vladna stran nakazala možnost, da bi se eventualno lahko pogajala tudi o obsegu sredstev za plače (in v tem smislu o spremembi zakona o izvrševanju proračuna za leto 2013), vendar pod pogojem, da bi s sindikati lahko sklenili »dolgoročni dogovor o javnofinančno vzdržnem, kakovostnem in učinkovitem javnem sektorju«.