Profesorica Vesna Lotrič, ki tudi o tem poučuje bodoče vzgojiteljice, je prepričana, da v predšolskem obdobju, kljub (pre)veliki družbeni toleranci, ni prostora ne za psihično ne za fizično kaznovanje. Ne doma ne v vrtcu. Učinkovit naj bi bil kvečjemu le odvzem ugodnosti, denimo prepoved gledanja risanke ali obisk prijateljev...  A mora biti tudi ta ukrep povsem po meri konkretnega otroka, ki ga mora tisti, ki ukrep izreka, zelo dobro poznati. V pogovoru o odvzemu ugodnosti pa mora poprej doseči, da bo otrok razumel, da je bilo njegovo vedenje in ravnanje neprimerno in morda celo nevarno. Pri tem mora vzgojitelj zelo paziti tudi, da z ukrepom otroka ne prizadene in ga ta ne občuti kot ponižanje ali posmehovanje.

Kaj pa če vzgojitelj »pozabi« ali »nima časa«, da bi otroku temeljito pojasnil, kaj je bilo narobe in zakaj je potreben vzgojni ukrep?

Če otrok ne ve in mu nihče ne pojasni, zakaj in zaradi česa je sploh kaznovan, je kazen nesprejemljiva in popolnoma neučinkovita. Takšna kazen največkrat izraža le vzgojno nemoč odraslega vzgojitelja oziroma njegovo nepoznavanje razvojno-vzgojnih značilnosti otroka, saj ta ni pomanjšan odrasel.

Starše verjetno najbolj zanima, kje je tista meja, ko vzgojitelj presodi, da je otrok dovolj nemiren oziroma moteč, da je treba poseči v dogajanje?

Čeprav bi si starši in vzgojitelji verjetno zelo želeli univerzalen recept za umirjanje otrok, ga žal ni. Pred nerešljivo zadrego se znajdeš že pri definiciji nemirnega otroka. Če se otrok zdi nemiren, je treba predvsem ugotoviti, kaj povzroča njegov nemir, in odpraviti vzrok. Morda je preprosto lačen, utrujen, morda mu je prijatelj vzel najljubšo igračo... Morda pa ima več energije glede na ostale otroke v skupini... Tudi v tem primeru mora vzgojitelj znati njegovo energijo ustrezno preusmeriti v igro.

Pa vendar, najmlajši otroci zelo pogosto grizejo, mečejo naokrog kocke... Ali v času izobraževanja na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana bodočim vzgojiteljicam ponudite konkreten odgovor na vprašanje, kdaj je treba poseči v igro oziroma preusmeriti otrokovo ravnanje?

Da. Obstajajo štiri tovrstne situacije. Prva je, ko postane otroška igra nevarna za otroka in okolico. Druga taka situacija je, ko postane otrokova igra preveč monotona in otroku ne ponuja novih igralnih možnosti. To je, denimo takrat, ko več minut le odpira ali zapira isto škatlo... Tretja situacija, ki terja takojšnje posredovanje, je, ko je otrokova igra vzgojno neprimerna in otrok s svojo igro žali ali pa se norčuje iz drugega otroka, četudi ne ve, kaj pomenijo njegove besede, ki jih morda le ponavlja za drugimi. Neprimerno je tudi, če igračo spremeni v orožje in z njo grozi drugemu otroku. Četrta takšna situacija pa je, ko se otrok začne dolgočasiti in ne ve, kaj bi sam s seboj. V vseh teh primerih morajo vzgojiteljice preusmeriti otrokovo pozornost v novo igro in mu na prijazen način razložiti, da nekaterih reči pač ne počnemo in nekaterih besed ne izrekamo...

Kako pa naj vzgojitelji ukrepajo, ko preusmerjanje pozornosti in pogovor ne zaležeta in otrok nesprejemljiva dejanja vztrajno ponavlja?

Tudi ukrep odvzema ugodnosti, ki se od otroka do otroka razlikuje, mora biti vzgojen in vedno slediti temeljitemu pogovoru, skozi katerega mora otrok dojeti, da je ravnal napačno, da je s svojim ravnanjem nekoga prizadel, nekomu povzročil bolečino... Otrok mora pred vzgojnim ukrepom ozavestiti, da se česa ne sme početi, in razumeti, zakaj se tega ne počne. Seveda pa lahko odrasli in vzgojitelji vzgajamo in usmerjamo otrokovo vedenje z različnimi vzgojnimi sredstvi; eden najbolj učinkovitih so zgledi. Otrok nam namreč slepo sledi, ker je sugestibilen in gnetljiv. Malčki največkrat tudi grizejo le zato, ker so preveč šibki na govornem področju in ne znajo povedati, da nekomu ne želijo posoditi svoje igrače oziroma kaj bi radi. Zato grizenje običajno pride in odide z otrokovim razvojem, medtem pa se blaži s pogovorom – dvosmerno komunikacijo. Nasploh je velikokrat ravno pogovor tisto zdravilo, ki odpravi marsikatero nasilno vedenje. A si je treba za vsak pogovor vzeti čas in temeljito osvetliti vse plati. Otrok, ki se bo v skupini počutil varnega, sprejetega, opaženega, bo vzgojitelju zaupal, zakaj je ravnal tako, kot je ravnal, mi pa mu s tem dajemo možnost učenja konstruktivnega samoizražanja in reševanja konfliktnih situacij. Pri vseh vzgojnih sredstvih in postopanjih pa moramo biti tudi dosledni, tako v besedah kot v dejanjih. Mladim smo namreč zgled za nadaljnje življenje. Pomembno je, da jih naučimo veščin kakovostnega sporazumevanja in spoštljivega izražanja občutenj, saj se drugače rado dogaja, da namesto besed spregovorijo pesti – prav zaradi pomanjkanja komunikacijskih veščin oziroma nezmožnosti izražanja lastnih občutij.

Na srednji šoli poučujete strokovne module kurikulum oddelka v vrtcu, predšolsko pedagogiko, veščine sporazumevanja in igre za otroke. Menite, da so vzgojiteljice po končani srednji šoli dovolj podkovane v pedagogiki in imajo hkrati tudi dovolj potrebnih praktičnih izkušenj, da lahko takoj začnejo delo?

Seveda lahko takoj začnejo delo, saj po srednji šoli pridobijo naziv vzgojitelj predšolskih otrok in opravljajo delo pomočnika diplomiranega vzgojitelja predšolskih otrok. Se pa že v srednji šoli teoretično izobraževanje vzgojiteljev močno prepleta s prakso; v prvih treh letnikih imajo po teden ali dva prakse na leto, v četrtem letniku pa si v izbranem vrtcu izkušnje nabirajo en dan v tednu celo šolsko leto. Prepričana sem, da potrebuje dober vzgojitelj oboje in da tudi ni dobre prakse brez dobre teorije. Če se slednjo pojmuje kot papirnato navlako, zagotovo ni mogoče pričakovati vzponov ne v vzgojno-izobraževalnem procesu ne v praksi.

Poklic vzgojiteljice je pri nas še vedno zelo feminiziran in kljub veliki odgovornosti ni med najbolje nagrajevanimi, niti med najbolj cenjenimi. Kaj po vašem mnenju vleče bodoče vzgojiteljice v ta zahteven poklic in katere so tiste lastnosti, ki odlikujejo najboljše vzgojiteljice?

V tem poklicu ne obogatiš. Ker tudi vrtci še vedno pokajo po šivih, tudi zaposlitve za zdaj ni težko dobiti. A se vzgojiteljice za ta poklic zvečine ne odločajo zato, ker je dela dovolj, marveč in predvsem zato, ker je, kljub izjemni odgovornosti, preprosto čudovit. A zanj še zdaleč ne zadostuje, da imaš rad otroke. Bistvo dobre vzgojiteljice je njena komunikativnost, saj mora znati dobro komunicirati in navezovati stike z otroki, starši in sodelavci. Mora pa biti tudi ljubeča, skrbna, ustvarjalna in imeti veliko idej. Poklic pa je še vedno popolnoma feminiziran predvsem zaradi stereotipa, da je vzgoja otrok žensko delo, ki ga tudi v naši družbi še ne zmoremo prestopiti. Letošnja generacija 2. letnikov predšolske vzgoje na primer nima niti enega fanta v razredu, v prvih letnikih pa jih je le sedem.

Po razvpitih dogodkih v kamniškem zasebnem vrtcu starši množično postavljajo vprašanja o metodah umirjanja otrok tudi v njihovih vrtcih, kjer marsikje otroke umirjajo s premeščanjem v druge skupine, modrim stolom ali v kotičkih za umirjanje... Kaj menite o teh ukrepih in katere metode priporočate bodočim vzgojiteljicam?

Vzgojiteljem je na voljo veliko različnih metod preprečevanja neprimernega vedenja otrok. Dober vzgojitelj bo znal strokovno presoditi, katera metoda in katero vzgojno sredstvo bo v dani situaciji za določenega otroka najbolj primerno. Upošteval bo individualne značilnosti vsakega otroka posebej, saj v vzgojnih postopanjih, kot sem že poudarila, ni univerzalnega recepta, s katerim bi »pozdravili« vse težave hkrati, in tudi pedagogika ni knjiga, ki bi ponujala univerzalne recepte, ki bi pri vseh otrocih vedno uspešno učinkovali. Zato je pomembno, da se vsi zavedamo, da neko vzgojno sredstvo, ki pozitivno vpliva na ravnanje enega otroka, mogoče ne bo imelo enak učinek pri drugem otroku. Tudi zato mora biti vzgojitelj tudi teoretično dobro podkovan in permanentno skrbeti za aktivno aplikacijo pedagoško-psihološkega znanja v vzgojno prakso.

Kar zadeva vse bolj pogosto uporabo »modrega stola« oziroma tako imenovane time-out ali naughty chair vzgojne tehnike, ki je prišla k nam iz ameriškega sveta, pa lahko rečem le, da je odločitev »za« ali »proti« stvar osebne presoje odraslega. Če ugotovi, da določenemu otroku nekajminutni time-out (se pravi, da se v tem času pomiri in razmisli o svojem nasilnem ravnanju ter po tem pove, zakaj je do tega prišlo, in predlaga rešitev problema) koristi, potem je ta metoda pri tem otroku koristna. Če pa odrasli uporablja to vzgojno sredstvo zato, da otroka socialno izpostavi pred ostalimi, potem vsekakor takšen način vzgojnega postopanja ni ustrezen. Premeščanje otrok, četudi le za eno uro v drugo skupino v smislu kaznovanja, pa ni sprejemljivo, saj gre za socialno izolacijo.

Kako bi na otroka vplivalo morebitno lepljenje ust z lepilnim trakom ali izolacija na balkon, če bi se kaj takega res dogajalo?

To bi bilo povsem nesprejemljivo, saj gre za psihofizično nasilje, ki negativno vpliva na razvoj otrokove samozavesti in samopodobe. Nasilje pač rodi nasilje. In če ga zagovarjamo, pomeni, da učimo mlade, da lahko z njim dosežejo ali izsilijo, kar hočejo, čeprav nimajo prav. Otroci za zdrav razvoj potrebujejo ljubezen, sprejetost, čas za skupno igro... in meje, ki dajejo občutek varnosti in zaupanja.