Državni zbor je pod sloganom Zagotovimo.si hrano za jutri pred slabima dvema letoma sprejel strategijo razvoja kmetijstva 2014–2020. V njej je določil okvirne strateške cilje v kmetijstvu za to obdobje (zagotavljanje prehranske varnosti, povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva in živilstva, trajnostno kmetijstvo ter zagotavljanje skladnega in socialno vzdržnega razvoja podeželja), svet za kmetijstvo in podeželje, ki je posvetovalni organ kmetijskega ministra, pa bo danes za zaprtimi vrati obravnaval predloge konkretnih ciljev po posameznih panogah, ovrednotenih v evrih, kilogramih, hektarjih...
Glavnino žit pojedo živali
Po nam dostopnih podatkih namerava naša država do leta 2020 v gradnjo novih namakalnih sistemov vložiti okoli 35 milijonov evrov (zdaj namakamo le dober odstotek zemljišč v uporabi) in vzpostaviti republiški center za namakanje. Poslanci so ob obravnavi predlagane strategije opozarjali, da smo imeli smele načrte za namakanje zapisane že v zadnji kmetijski strategiji izpred 20 let, a jih nismo uresničili. Nasprotno, ne vzdržujemo niti tistih namakalnih sistemov in zadrževalnikov, ki so že bili zgrajeni. Vprašanje je tudi, kako bo Slovenija vse svoje strateške kmetijske cilje uresničila na manj kot 170.000 hektarjih njiv, kolikor jih premore in kar predstavlja le dobro tretjino vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Tako malo jih ima le še Irska.
Poglejmo še nekatere druge številke o tem, s kakšnih izhodišč bo začelo slovensko kmetijstvo novo strateško obdobje. Po podatkih zadnjega popisa kmetij, ki ga je državni statistični urad opravil leta 2010, imamo nekaj manj kot 75.000 kmetij, povprečno velikih 6,5 hektarja, kar je dvakrat manj od povprečja EU. Hud problem je tudi posestna razdrobljenost, saj ima povprečna kmetija več kot 20 kmetijskih parcel. Dobri dve tretjini žit, ki jih porabimo, pojedo rejne živali, površine s krompirjem so se v zadnjem desetletju zmanjšale skoraj za trikrat, samooskrba pa nam je v tem času s 83 padla na 63 odstotkov. V prašičereji je še huje: samooskrba je od leta 2000 z 80 zdrsnila na pičlih 50 odstotkov.
Za cilji močno zaostajamo tudi pri ekološkem kmetijstvu. Imamo le nekaj več kot 2300 ekoloških kmetij (ali 3,1 odstotka vseh) in 32.000 hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi (6,8 odstotka vseh). Delež ekoloških živil v prodaji je enoodstoten, od tega jih je zgolj petina slovenskega izvora, vse drugo je iz uvoza (uvožena ekološka živila jedo celo poslanci v državnem zboru, ki sprejemajo tovrstne strateške dokumente, kot je kmetijska strategija). Dodatna težava je, ker kar 88 odstotkov ekološke pridelave predstavlja travinje, nov cilj do leta 2020 pa naj bi bil obseg površin za ekološko kmetovanje povečati na več kot 56.000 hektarjev in število kmetij na 3700.
Koncesije za kmetijsko svetovanje?
Analiza po posameznih panogah je pokazala, da razvoj kmetijstva zavirajo posestna razdrobljenost, visoka starost in slaba izobrazba nosilcev kmetij, tržna nepovezanost pridelovalcev, slaba povezanost stroke in kmetov, slab prenos znanja v prakso... Prav zaradi slednjega na kmetijskem ministrstvu razmišljajo o okrepitvi kmetijske svetovalne službe in vzpostavitvi koncesij za izvajanje nalog kmetijskega svetovanja.
Člani strokovnega sveta za kmetijstvo in podeželje naj bi povedali, ali bi koncesije uvedli za svetovanje v celoti ali le za določene vsebine, večji poudarek naj bi bil poslej tudi na specialističnem svetovanju. Zaradi boljše povezanosti stroke in uporabnikov njenih storitev naj bi pri nas vpeljali tudi mojstrske kmetije.
