Varčevalni ukrepi niso pot iz krize. Nikoli in nikjer niso bili. Da ne delujejo, lahko vidimo danes v južni Evropi. Grčija je že peto leto v hudi in kruti recesiji. Posledično so na udaru življenjska raven in prihodki večine ljudi ter domača potrošnja. Zaradi sunkovitega padanja življenjske ravni država vse težje in težje odplačuje dolgove. Tudi če grški dolg ne bi naraščal in bi se znižal le BDP, bi se delež dolga glede na BDP povečal. To se je in se dogaja. Ne le v Grčiji, to se je zgodilo na Irskem in Portugalskem. Sedaj se to dogaja tudi drugod po Evropi.
V vzhodni Evropi so se poslužili podobnih ukrepov. Latvija je doživela izjemno recesijo, saj se je BDP samo v letu 2009 znižal za 18 odstotkov. Problemi z dolgovi so se povečali, zmanjšal se je le zunanjetrgovinski primanjkljaj. A temeljni razlogi za proračunske in trgovinske primanjkljaje so vezani na industrijske in strukturne razmere. S tem pa se nihče ne ukvarja. Industrijska zmogljivost držav v vzhodni in južni Evropi se je v času krize le še zmanjšala. Nihče ne rešuje resničnih problemov.
Tudi če pogledamo zunaj Evrope, vidimo, da varčevalni ukrepi v zadnjih tridesetih letih, kjerkoli so jih uvedli, niso bili nikjer uspešni.
Po drugi strani so danes v Braziliji posledice globalne krize mnogo milejše. Kajti sprejeli so ravno varčevalnim-nasprotne ukrepe. Povišali so minimalno plačo, pokojnine in socialne prejemke ter to pospremili z nacionalno vodeno industrijsko politiko. Danes gre Braziliji mnogo bolje kot evropskim državam.
Kako razumete, da se je Slovenija znašla v položaju, ko razmišlja, ali naj zaprosi za finančno pomoč EU?Finančni del problemov se je začel v največji meri za časa prve vlade Janeza Janše med leti 2004 in 2008. V tistem času so slovenske banke sunkovito povečale svoje kredite, ki so jih dajale predvsem sektorju gradbeništva. Tako je nastal gradbeniški in kreditni balon. Te kredite se je financiralo z zadolževanjem bank v tujini, s čimer se je povečala zunanja zadolženost Slovenije. Državni bančni sistem je bil tedaj pomemben. Zato se zastavlja očitno vprašanje: zakaj tedanja vlada ni preprečila izjemnega porasta bančnega kreditiranja? Zakaj niso intervenirale nadzorne inštitucije? Šlo je za vnaprej vidno krizo v nastajanju. Tudi če ne bi prišlo do globalne krize, bi Slovenija prej ali slej zašla v težave.
To je ključni del krize v Sloveniji danes. Drugi del se dotika odvisnosti slovenskega gospodarstva od izvoza. Zaradi skoraj vsesplošne stagnacije v EU je bil izvoz prizadet in posledično celotno slovensko gospodarstvo.
Sedanja slovenska vlada se zdi odločena pospeševati in radikalizirati neoliberalne ukrepe, pa naj stane kar hoče. A med ljudmi ima zelo šibko politično podporo. Zato napihuje politične mišice z grožnjami, da bo morala zaprositi za pomoč v okviru evropskega stabilizacijskega mehanizma. To je tudi politično orodje. Lahko da bo na koncu res zaprosila za pomoč, da bi lažje vsilila ukrepe, ki jih drugače ne bi mogla. Gre za evropeizacijo politik, da se preseže in zaobide politično ter družbeno nasprotovanje varčevalnim ukrepom.
A situacija v Sloveniji v resnivi ni tako hudo dramatična. Prošnja za denarno pomoč EU ni neizogibna. Bi pa bila dokapitalizacija bank mnoga boljša rešitev kot ustvarjanje slabe banke. Z dokapitalizacijo bi država ostala večinska lastnica bank, kar je predpogoj za začrtanje in razvoj drugačnih bančnih politik in strategij. Precej očitno je, da je potrebna korenita sprememba preteklih praks. Nujna je vsebinsko drugačna kreditna politika. Problem slabe banke je, da bo dolgoročno vplivala na proračun. S prevzemom slabih kreditov ni jasno, koliko teh kreditov bo popolnoma propadlo v prihodnosti. S slabo banko se vse tveganje prenese na državo, ki sama v celoti nosi posledice slabih kreditov. Hkrati to izgleda kot prvi korak k privatizaciji bank. A ne vem, kdo bo v sedanji situaciji kupil banke za pošteno ceno.
Če finančna pomoč EU ni dobra ne nujna rešitev, kaj je lahko alternativa?Pogovor o prihodkovni strani proračuna je vsekakor potreben in dobrodošel. Koristno bi bilo, če bi povečali progresivnost dohodnine. Slovenska vlada namerava povišati posredne obdavčitve, dvigniti stopnjo DDV-ja pri določenih kategorijah. To je zelo regresivna oblika dviga obdavčitve. Prizadene predvsem revnejši del prebivalstva. Če bi želeli povišati dohodke države, bi morali povišati obdavčitev najvišjih dohodninskih razredov. Drži pa, da bi to v celoti nasprotovalo trenutni politki vaše vlade. Prav tako bi bilo smiselno povišati davke na nepremičnine.
Vidimo demonstracije proti varčevalnim ukrepom, ki se vse bolj širijo. A vendar še niso zajeli vse Evrope. Zakaj ne?Protesti so po Evropi zelo neenakomerno razporejeni. Večina se jih dogaja v južnoevropskih državah, ki jih je trenutna kriza najbolj prizadela. Najbolj množični so protesti v Grčiji, a tudi na Portugalskem in v Španiji so demonstracije vse večje. Vključujejo več razredov in družbenih skupin kot kdajkoli doslej. Zelo pomembno bi bilo, da se protesti močneje razširijo tudi po Nemčiji, Avstriji, Franciji in državah Beneluksa. S tem bi se tudi njihova moč in politični vzvodi okrepili, kajti konkretni rezultati protestov so zaenkrat omejeni. A ne gre spregledati, da je bila prav zaradi množičnih demonstracij portugalska vlada prisiljena pred tedni umakniti vsaj nekaj svojih ukrepov. V Grčiji so družbenim protesti spremenili politični oder. Syriza je tako močno okrepila svoj položaj le zaradi družbenega gibanja, ki je za njo. Politična enačba v Grčiji se spreminja in morda se bo v prihodnosti spremenila še občutneje. Trenutna grška vlada lovi ravnotežje na izjemno trhlih nogah. Vse težje dosega parlamentarno večino za uveljavitev varčevalnih ukrepov. Nihče ne ve, kaj bi prinesle nove volitve, a sprememba je zelo blizu dosegljivega. Če bi zmagala, bi bila Syriza soočena z velikanskimi preprekami, da bi v celoti uveljavila alternativno politko. A njena zmaga bi odprla vrata drugačnim možnostim.
Prinašajo sredine in današnje vseevropske stavke in demonstracije novo razsežnost boju proti varčevalnim ukrepom?Vsekakor gre za novo, pomembno dodano vrednost. Do sedaj smo videli zelo redke vseevropske akcije, demonstracije ali proteste. To, da vidimo tako množične in usklajene demonstracije, ki so predvsem na jugu Evrope tudi zelo odmevne in vidne, je nova kvaliteta. Enotnosti in usklajenosti ni mogoče doseči le v enem koraku. Gre za proces. V sredo in danes se dogajajo pomembni prvi koraki. Demonstracije v Ljubljani so te zgodbe.
