Revizorji računskega sodišča so že leta 2007 ugotovili, da je suša v zadnjih štiridesetih letih kar 30-krat prizadela kmetijstvo, in ocenili, da je suša stanje v naravi in nekaj, kar je treba vzeti v zakup, ne pa naravna nesreča. Od te ugotovitve so se vključno z letošnjim dodatno zvrstila še tri sušna poletja, tri naravne nesreče torej, zaradi katerih bo država razvezala že tako shirani mošnjiček in neznano kdaj oškodovanim izplačala državno pomoč (za lansko sušo je še ni!).
Tako suša kot državna pomoč zaradi njene uničevalnosti sta stalnici v slovenskem kmetijstvu. Stalnica je tudi to, da se zgodi bore malo, da bi posledice suše ublažili. »Gotovo ne bi koruze in krompirja sadila na prodnatih tleh, ker je tam rastlina v stresu in ovene že po štirinajstih dneh sušnega obdobja. Žal pa koruza v Sloveniji prevladuje ravno na prodnatih tleh,« je v pogovoru za Dnevnikov Objektiv pred letom dni dejala agrometeorologinja Andreja Sušnik.
Pot od zamisli do gradnje je predolga
Tudi gradnja namakalnih sistemov poteka po polžje. Slovenija je v 80. letih prejšnjega stoletja naredila megalomanski namakalni načrt, v katerem je med primerne za namakanje uvrstila okoli 200.000 hektarjev obdelovalnih površin. Kasneje je ta številka na papirjih skopnela na 60.000 hektarjev, v naravi pa je obtičala pri pičlih 7511 hektarjih kmetijskih površin oziroma 1,62 odstotka vseh kmetijskih zemljišč v uporabi, kolikor jih po podatkih kmetijskega ministrstva (MKO) trenutno namakamo. Še slabše je z velikimi namakalnimi sistemi. Evidenca jih je naštela 204, v resnici naj bi jih delovalo le 54, a še za to številko mnogi menijo, da je pretirana.
Zakaj se namakanje v Sloveniji ne izplača in ne širi? Pot od zamisli do gradnje namakalnega sistema je predolga, odgovarjajo tisti z izkušnjami. Posavski sadjar Evrosad je za prvi namakalni sistem potreboval debelih osem let, da ga je spravil v življenje, na gradnjo drugega – za namakanje približno 50 hektarjev sadovnjakov – se pripravlja, direktor Boštjan Kozole pa je tokrat optimističen: »V zadnjem letu so državne institucije, predvsem Agencija RS za okolje, izdatno pospešile postopke pridobivanja dovoljenj.« Pričakuje, da bo prihodnje leto že deloval njihov novi oroševalno-namakalni sistem, ki bo pridelek rešil tudi pred pozebo, ne le da bo omilil posledice morebitne vnovične hude suše.
Kozole poudarja, da se je letošnja suša močno znesla tudi nad sadovnjaki, kolikšna je škoda, bodo sadjarji ocenili v začetku prihodnjega tedna, saj vročinski val še traja. Za nasad, ki ga je Evrosad leta 2009 opremil z namakalnim sistemom, ki dobiva vodo iz podtalnice, direktor pravi, da bi se drevesa v njem letos najverjetneje posušila, če jih ne bi namakali. Kozole daje za zgled Južno Tirolsko. Tam imajo 18.000 hektarjev jablanovih nasadov, namakajo jih kar 94 odstotkov. Vse, kar morajo upoštevati pri gradnji namakalnih sistemov, imajo za nameček zapisano v enem samem zakonu, ki ima devet strani in 23 členov.
Suša je reden, ne več redek pojav
Miran Klinc je svetovalec za kmetijstvo v občini Ormož in o namakalnih sistemih ve veliko. Izdatno je namreč pripomogel k temu, da tamkajšnji kmetje in eno kmetijsko podjetje namakajo 720 hektarjev kmetijskih površin. »Moj profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Brane Matičič je rekel: Namakanje je najvišja oblika pridelave hrane. Pod to se podpišem. Mislim, da smo že tako globoko zabredli v podnebne spremembe, da v severovzhodni Sloveniji suša ni več redek, ampak reden pojav. Šestega julija letos smo imeli 35 litrov dežja, v zadnjih treh tednih pa smo se skoraj posušili, saj so temperature v zelo kratkem času strahovito poskočile, padavin ni bilo, je pa bil veter in posledično izsuševanje. Brez namakanja smo v severovzhodni Sloveniji mrtvi!« je prepričan Miran Klinc.
Ugotavlja, da je ob Dravi dovolj vode za namakanje, po njegovi oceni za okoli 30.000 hektarjev zemljišč. »To je ogromen božji dar. Kmetje potrebujejo le ustrezna znanja in namakalno opremo, ki niti ni tako draga, da se je ne bi splačalo kupiti, če se želijo boriti proti suši. Namakalni boben stane od 8000 do 12.000 evrov, za pridelavo zelenjave zadostuje tudi cevni sistem, ki stane od 4500 do 5000 evrov. In če imamo kmete, ki si kupijo traktor za 40.000 evrov ali več, bi rekel, da je tam, kjer je možnost namakanja, to ta trenutek najnujnejša naložba na kmetiji, ki si želi stabilno pridelavo hrane,« je prepričan Miran Klinc.
Soglasje na soglasje
Klinc nam je opisal tudi odisejado, ki so jo doživljali pri ormoškem projektu namakanja, ki je potekal v dveh delih in ga je v imenu kmetov vodila občina. Za namakalni sistem Ormož–Velika Nedelja, ki so ga zgradili na 449 hektarjih njivskih površin, so od želje do izvedbe potrebovali pet let: dve za pridobivanje dovoljenj (uredbe o uvedbi namakanja, okoljevarstveno soglasje, vodno in gradbeno dovoljenje) pri različnih državnih institucijah, dve za prepričevanje kmetov in leto dni za gradnjo. »Od ideje do izvedbe ne bi smeli miniti več kot dve leti. Vse, kar je več, je preveč,« pravi Klinc in opozori na dve največji oviri. Prva se skriva v zakonu o kmetijskih zemljiščih, ki za gradnjo namakalnega sistema zahteva soglasje lastnikov ali zakupnikov 80 odstotkov vseh zemljišč, čez katera bi bil speljan namakalni sistem. »Na terenu so mladi in stari kmetje, nekateri lastniki živijo v tujini, vsi nimajo kondicije in volje, da bi se lotili namakanja, zato je težko pridobiti tolikšno soglasje. Mislim, da bi bili dve tretjini dovolj, saj tudi ustavo spreminjamo z dvetretjinsko večino,« razmišlja naš sogovornik.
Dodatna ovira za enostavnejše uvajanje namakalnih sistemov je zapisana v zakonu o gradnji objektov, po katerem tisti, ki želi cevi zakopati meter pod zemljo, za to spet potrebuje soglasje lastnikov. »In če so lastniki 80 odstotkov površin za namakalni sistem, preostali pa mu nasprotujejo, se zadeva ustavi. V našem primeru je bilo kakih pet lastnikov, ki na svojem zemljišču niso dovolili položiti cevi meter globoko. Eno leto smo izgubili samo za to, da smo spreminjali projekte in cevi speljali drugje,« se naporne gradnje spominja Klinc. A je danes, ko namakalni sistem deluje, zadovoljen. Namakajo vse: zelenjavo, krompir, čebulo, bučke, hmelj. Tudi koruzo, čeprav mnogi trdijo, da se je ne splača. »Ravno danes sem bil pri kmetu, ki namaka koruzo. Povedal mi je, da je ta kultura zanj edini vir preživetja. Potrebuje jo za krmo prašičev. Letos jo je namakal štirikrat, medtem ko v povprečnem letu zadostujeta dve namakanji. In če upoštevamo, da uporaba vode za eno namakanje hektarja površin stane od 30 do 35 evrov, znaša v letošnjem ekstremno sušnem letu vložek v energijo 150 evrov. Če bomo kljub suši imeli pridelek, smo zmagali,« nam je včeraj pripovedoval Miran Klinc.
