Zakaj bo moral brat plačati več kot trikrat višji davek za svojo polovico od staršev podedovane hiše le zato, ker v tej hiši namesto neke tretje osebe živi in ima od nje koristi sestra, ki je podedovala drugo polovico hiše in ji zato brat kot solastnici ne more podeliti niti osebne služnosti na svoj del hiše? Ali je ustavnopravno dopustno razlikovanje, po katerem bo nepremičninski davek moral plačati lastnik, ki bo hipotekarni kredit za nakup svojega stanovanja odplačeval še naslednjih 15 let, ne bodo pa davka plačevali lastniki obsežnih fondov nepremičnin, ki te nepremičnine oddajajo v finančni najem (lizing), saj bodo to breme nosili lizingojemalci? Ali obstaja razumen razlog za to, da je zakonodajalec kmete in druge lastnike kmetijskih zemljišč in gozdov zaščitil pred čezmerno obdavčitvijo z določitvijo najvišjega možnega zneska davka na vsak hektar teh zemljišč, ni pa s takšno kapico ali katerim drugim ukrepom poskrbel, da ne bi bili nesorazmerno obremenjeni tudi lastniki vseh drugih vrst nepremičnin? To je le nekaj vprašanj, ki majejo zaupanje v pravičnost, enakopravnost in tudi siceršnjo ustavno neoporečnost zakona o davku na nepremičnine.
Finančno ministrstvo zavrača očitke
Na finančnem ministrstvu pravijo, da zakon o davku na nepremičnine kot zavezanca praviloma določa lastnika nepremičnine. Z uvedbo razlikovanja in določitvijo meril za presojo rezidenčnosti pa zakon sledi cilju racionalnejše ekonomske uporabe nepremičnin. Za rezidenčno se tako šteje tista nepremičnina, ki je z vidika lastnika v ekonomski funkciji – da jo torej uporablja sam ali jo daje v najem z oddajo na prostem trgu ali v neprofitno oddajo.
Na ministrstvu pojasnjujejo, da v opisanem primeru brata in sestre bratov delež nepremičnine ni v ekonomski funkciji (ne uporablja ga sam in ga tudi ne daje v najem skladno z zakonom), zato se šteje za nerezidenčni del nepremičnine. Skladno z določbami zakona pa sestra tudi v primeru ustanovitve osebne služnosti na bratovem deležu zanj ne postane zavezanka za davek.
Podobno, da je torej zavezanec za davek oseba, ki ima od nepremičnine ekonomsko korist, velja tudi v primeru, ko podjetje kot lastnik oddaja nepremičnine v finančni najem (lizing). Finančni lizing, pojasnjujejo na ministrstvu, je po definiciji »dajanje sredstev v zakup, katerega trajanje je približno enako pričakovani življenjski dobi sredstva, ki je predmet zakupa in pri katerem zakupnik pridobi večino koristi od uporabe sredstev ter prevzame celotno tveganje posla«. V primeru finančnega najema je torej upravičenje lizingojemalca na nepremičnini podobno upravičenju lastnika in sloni na dejstvu, da se lastništvo na nepremičnini po poplačilu obveznosti prenese nanje.
Krivični davek
Profesor z ljubljanske pravne fakultete dr. Erik Kerševan opozarja, da ministrstvo kot predlagatelj zakona oziroma parlament kot zakonodajalec nista vedno jasno in nepristransko utemeljila svojih odločitev. Pri tem ima v mislih tudi pomanjkljivo argumentirano razlikovanje lastnikov nepremičnin pri davčnih stopnjah in omejevanje kroga lastnikov, za katere bodo veljali posebni ukrepi preprečevanja nesorazmernih obremenitev, čeprav so v enakem pravnem ali dejanskem položaju tudi lastniki, ki do teh ukrepov ne bodo upravičeni.
Zaradi tega bodo državljani nepremičninski davek po njegovem mnenju občutili kot nepravičnega, ta občutek pa se bo še povečal, ker davčna obremenitev ne bo vezana na njihovo dejansko premoženje in lahko zato hitro postane nesorazmerno visoka. Ob tem dr. Kerševan za primer navaja podjetnike. »Zakon ne vsebuje nobenih omejitev, ki bi preprečevale njihovo nesorazmerno obremenitev, saj ne zagotavlja, da ta nova obdavčitev skupaj z drugimi že obstoječimi davčnimi obremenitvami ne bo izničila poslovanja določenega subjekta ali nesorazmerno posegla v koristi, ki jih podjetnik ali drug subjekt dejansko ima od svoje dejavnosti.« Taka ureditev bi lahko pomenila nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, pa tudi do svobodne gospodarske pobude, pojasnjuje.
Pritožba šteje le kot predlog
Z ustavnega vidika so po mnenju ustavnega pravnika dr. Lojzeta Udeta močno sporne tudi »razsute« prostorske evidence, na osnovi katerih so v registru nepremičnin določene uradne posplošene tržne vrednosti nepremičnin, ki bodo pri odmeri davka služile za davčno osnovo. Tudi predstojnik geodetske uprave Aleš Seliškar priznava, da je treba številne podatke še urediti. Med drugim določiti trase, po katerih poteka javna infrastruktura (ceste, železnice...) in bodo zato zemljišča pod njimi, ki so v številnih primerih še vedno v lasti zasebnikov, izvzeta iz obdavčitve; določiti vse upravljalce nepremičnin v državni in občinski lasti, ker so zavezanci za plačevanje davka (v zemljiški knjigi se med upravljalci še vedno pojavljajo celo imena, kot je neobstoječa Socialistična republika Slovenija); določiti, katere nepremičnine štejejo kot javno dobro in bodo davka oproščene; pravilno določiti zemljišča za gradnjo stavb, za katera bo treba plačati višji davek kot za nezazidljiva stavbna zemljišča...
Ustavno morda še najbolj problematično pa je omejevanje pravice lastnikov nepremičnin do pravnega varstva, ki je zaradi slabih prostorskih evidenc še toliko bolj sporno. Pritožba na napačno posplošeno tržno vrednost nepremičnine pri odmeri davka namreč po zakonu šteje le kot predlog za spremembo podatkov v registru nepremičnin. »Če je kaj obveznost državljana, je to gotovo plačevanje davka. In kakor hitro se odmeri neka obveznost, mora imeti po 25. členu ustave zavezanec pravno sredstvo. Ni dovolj le pobuda za popravek podatkov, novo vrednotenje bi pa upoštevali šele pri novem davku. To ne drži vode. Sodišča bodo lahko zasuta s tožbami,« je za Dnevnikov Objektiv že ocenjeval dr. Ude.
Tudi dr. Kerševan opozarja, da zavezanec zoper odločbo o odmeri davka nima na voljo učinkovitega pravnega sredstva in pravnega varstva, saj mnogih podatkov, na podlagi katerih bo odmerjen davek, ne bo mogel niti izpodbijati niti od kakšnega geodetski upravi nadrejenega nadzornega organa zahtevati, da preveri njihovo pravilnost. »To velja tudi v primerih, ko so določena dejstva (na primer vrednost nepremičnine, lastništvo) po navedbah zavezanca in razpoložljivih dokazih celo očitno napačno ugotovljena. Zakon je tako posamezniku odvzel celoten prvostopenjski postopek, saj bo prvi akt, s katerim bo zavezanec v postopku odmere davka seznanjen s svojo davčno obveznostjo (in z razlogi zanjo), šele izvršljiva davčna odločba, pri kateri pritožba ne bo zadržala izvršitve,« poudarja dr. Kerševan.