Razveljavitev “Kramarjevega zakona”: Država bi morala oškodovancem vrniti 1,3 milijona evrov

Razpeti med pravom in pričakovanjem javnosti

Ustavno sodišče je danes po več kot treh letih odločilo, ali je bila obdavčitev nagrade nekdanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja v skladu z ustavo ali ne. Pred odločitvijo ustavnega sodišča je bilo videti, da so ustavni sodniki razpeti med pravom, ki posegov v pridobljene pravice praviloma ne dopušča, in pričakovanjem javnosti, ki se je leta 2009 ostro odzvala na novico o milijonski Kramarjevi nagradi.

Ustavni sodniki so imeli na mizi člen zakona, s katerim je država odločila, da velja posebni davek od dohodkov članov uprav in nadzornikov družb, ki jim je država pomagala v času krize, tudi za nazaj. Čeprav je začel zakon veljati šele oktobra 2009, je obdavčitev veljala za prejemke od 1. januarja 2009 naprej. Da je sprejem zakona, ki ga je v uradni postopek vložil poslanec Zaresa Vili Trofenik, spodbudila prav Kramarjeva nagrada, predstavniki oblasti nikoli niso skrivali. Poseg z zakonom v pridobljene pravice za nazaj je bil edini način, da se država dokoplje do v času krize nerazumno visoke nagrade nekdanjega predsednika uprave banke. Kramarjeva nagrada je sicer izhajala iz let pred krizo, a si je za razliko od preostalih članov uprave banke sam ni izplačeval sproti, temveč šele ob koncu mandata, v začetku leta 2009.

Nagrada temeljila na poslovnih rezultatih banke

Po besedah odvetnice Martine Žaucer iz odvetniške pisarne Kozinc, ki zastopa Kramarja, je nagrada za leto 2006 znašala 153.000 evrov, za leto 2007 pa 390.000 evrov. Nagrada je temeljila na (dobrih) poslovnih rezultatih banke v predkriznih letih, a dejstvo je, da je v teh letih nastal tudi levji delež slabih posojil, ki so banko dejansko spravila na kolena.

Zahtevo za presojo ustavnosti je vložilo upravno sodišče, na katero se je obrnil Kramar, ko mu je država z 49-odstotno davčno stopnjo obdavčila nagrado, za katero je pred tem že plačal dohodnino. Upravno sodišče sicer meni, da je namen zakona legitimen, a hkrati dodaja, da gre za ustavno nedopusten poseg v obstoječo pravico, je pred časom pojasnila sodnica upravnega sodišča Bogdana Bradač.

Država bi morala plačati 1,3 milijona evrov

Po prvi oceni ministrstva za finance bi morala država, če bi sodišče v vseh upravnih postopkih odločilo v korist zavezancev, plačati med enim in 1,3 milijona evrov, je po razglasitvi odločitve novinarjem dejala državna sekretarka na ministrstvu za finance Mateja Vraničar.

Konkreten znesek bo znan po koncu postopkov. »Pritožbeni razlogi so različni, tako da je težko reči, da bodo vsi postopki odločeni v prid zavezancev,« je dejala Vraničarjeva. V državnem proračunu so sredstva za plačilo npr. odškodnin ali vrnitev preveč odmerjenega davka zagotovljena na posebni postavki.

Težaven primer

»Šlo je za relativno težaven, mejen primer. Sodišče je odločilo s šestimi glasovi za in tremi proti. Da je zadeva mejna, smo se zavedali od začetka. Spoštovali bomo odločbo ustavnega sodišča,« je dejala Vraničarjeva.

Odvetnik Miha Kozinc, ki zastopa nekdanjega predsednika uprave Nove Ljubljanske banke (NLB) Marjana Kramarja, izjav po razglasitvi odločitve ustavnega sodišča ni dajal.

Predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič je v izjavi za medije povedal, da je ustavno sodišče odločalo o temeljni prvini pravne države. »Mislim, da pravne države brez prepovedi retroaktivnosti ni. V bistvu zagotavlja pravno varnost, zaupanje v pravo,« je dejal.

Prepoved retroaktivnosti zakonov sicer ni absolutna (lahko veljajo za nazaj, če je izkazana javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice), vendar javna korist ni bila izkazana, DZ sploh ni sodeloval v zadevi pred ustavnim sodiščem, je dejal Mozetič.