Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je izbojevala pomembno zmago. Upravno sodišče je pritrdilo njeni odločitvi, da morajo biti statistični podatki o rezultatih mature po posameznih srednjih šolah javno dostopni, je poročala Slovenska tiskovna agencija. Te bo zato poslej mogoče tudi med sabo primerjati, z vsemi dobrimi in slabimi posledicami tovrstnih primerjav in iz tega izhajajočih lestvic uspešnosti.
Doslej namesto imen šol le številke
Lani je neimenovani prosilec od Državnega izpitnega centra zahteval podatke o konkretnih šolah, na katere se nanašajo podatki, objavljeni v letnem poročilu splošne mature 2011 na spletni strani Rica. V poročilu je bila objavljena tudi tabela, koliko dijakov se je na posameznih srednjih šolah udeležilo mature in kako uspešno so jo opravili, pri čemer so bile namesto imen šol v tabeli navedene le zaporedne številke.
Prosilec je od izpitnega centra zahteval podatke o tem, katera šola je predstavljena s številko 1, katera s številko 2 itd. Izpitni center je njegovo zahtevo zavrnil, skliceval pa se je na zakon o maturi, ki določa, da se podatki iz letne analize o kakovosti mature ne smejo uporabljati za razvrščanje šol. Razkritje zahtevanega šifranta naj bi namreč povzročilo motnje pri njegovem delovanju oziroma dejavnosti celotnega šolskega sistema.
Informacijski pooblaščenec je menil drugače. V postopku je ugotovil, da zahtevani dokumenti predstavljajo zgolj dejstva – zbirne podatke o rezultatih splošne mature. Tudi če bi bili zahtevani podatki v zvezi z notranjim delovanjem, njihovo razkritje organu ne bi moglo povzročiti takšne škode, ki bi resno in konkretno ogrozila njegovo delovanje oziroma dejavnost. Organ bi namreč kljub razkritju podatkov še naprej lahko opravljal vse svoje naloge, navedene v zakonu, vključno z zbiranjem in analiziranjem podatkov o maturi, je ugotovil pooblaščenec. Prav tako ni sledil argumentu, da dostop do zahtevanih podatkov ni dovoljen zato, ker si bo na njihovi podlagi javnost ustvarila napačne sklepe o kakovosti posamezne šole, kar bo vplivalo na povečan oziroma zmanjšan vpis v posamezne srednje šole. Domneve in ugibanja o tem, dijaki katerih srednjih šol dosegajo boljše oziroma slabše rezultate na maturi, so med splošno javnostjo razširjeni že zdaj, je še ugotovil pooblaščenec.
Zoper tako odločitev je Državni izpitni center sprožil upravni spor, ki pa ga je sodišče v celoti zavrnilo.
Pravica vedeti – vse plati zgodbe
Starši in dijaki imajo pravico izvedeti, kako se je njihova šola odrezala na maturi, se strinja ravnatelj III. gimnazije v Mariboru, profesor Janez Pastar. A razvrstitev šol po uspehu na maturi ne pove vsega o kakovosti šole. Dodati bi ji bilo treba vsaj podatke o tem, kakšni dijaki so se vanjo vpisovali – torej število točk, potrebnih za sprejem, kjer je bil vpis omejen, in uspeh vpisanih učencev ob zaključku devetletke za šole, ki vpisa niso omejile in so se vanje lahko vpisali vsi, ki so uspešno končali osnovno šolo. Iz doseženega povprečja posamezne šole na maturi ali števila zlatih maturantov namreč ni mogoče sklepati o tem, koliko so dijaki v letih, ko so šolo obiskovali, napredovali. Težko je namreč primerjati maturitetni uspeh denimo gimnazije, na katero so se vpisali sami odličnjaki, z uspehom gimnazije, kamor so se vpisali osnovnošolci z večinoma dobrimi ali zadostnimi ocenami, opozarja ravnatelj.
Pastar pa ob tem opozarja tudi na morebitno slabo posledico javnega razvrščanja šol po uspehu na maturi: morda bodo šole, da bi si zagotovile čim višjo uvrstitev na lestvici, poskrbele, da bodo maturo v spomladanskem roku opravljali zgolj tisti dijaki, za katere so prepričane, da jo bodo uspešno tudi opravili, preostalim pa bodo to morda preprečile s popravnimi izpiti.
Šole še vedno brez osebnih izkaznic
Dnevnik je s pomočjo informacijskega pooblaščenca že pred leti dosegel objavo maturitetnih rezultatov za nekaj let, a je nato minister Zver nadaljnje objave prepovedal z zakonom. Že tedaj pa smo opozorili, da iz maturitetnega povprečja ni mogoče sklepati o tem, kako kakovostna je bila šola na drugih področjih: kako je znala vpeti dijake v okolje, jih zainteresirati za šport, umetnost ali tekmovanja znanja, jih povezati med sabo in z učitelji, jih opremiti z vrednotami in veščinami, na katere maturitetni dril včasih celo slabo vpliva.
Za ustrezne in celostne informacije o kakovosti šol naj bi sicer poskrbel projekt Osebna izkaznica šol, ki ga je že leta 2006 napovedal takratni minister za šolstvo Milan Zver. Staršem naj bi v njem predstavili celovito sliko o uspešnosti vsake posamezne šole. Poleg maturitetnih rezultatov bi jim bili na voljo tudi drugi kazalniki uspešnosti šole, kot so denimo število izrečenih vzgojnih ukrepov, priznanj na tekmovanjih, neopravičenih izostankov, podatki o osnovnošolskem uspehu dijakov, zunajšolskih uspehih dijakov in podobno, je obljubljal takratni minister. Ostalo je pri obljubah. Danes osebna izkaznica posamezne šole na šolski spletni strani še vedno razkriva predvsem naslov in telefonsko številko šole, včasih tudi šolski telefonski imenik. Do podatkov, na podlagi katerih bi lahko presojali kakovost šole, se je še vedno treba dokopati na druge načine. Bolj in manj verodostojne.