Njun začetek je bil kot iz pravljice in mislila je, da je ena tistih redkih, ki so ujele princa. Sprva je bil prijazen, očarljiv, popoln, ni vedela, da je čakal, da se naveže nanj. Prva klofuta je sledila po nekaj mesecih. Zaslužila si jo je, vsaj tako je mislila, ker ji je v navalu jeze to povedal on. Potem sta jokala oba – ona v šoku, on, ker mu je bilo žal. Prinesel ji je rože, se ji opravičil in ji obljubil, da se kaj takega nikoli več ne bo zgodilo. Pa se je, in to vedno večkrat in bilo je vedno huje. Klofute so prerasle v udarce s pestmi, sledile so brce in psihično nasilje, po mesecih katerega mu je verjela, da brez njega ne more in ne zna živeti. Naučila se je dobro skrivati modrice, se nehala družiti z družino in prijatelji, saj tako ni moglo priti do iskrenih pogovorov, v katerih bi jo rotili, naj ga zapusti. Ni ga mogla. Ni ga smela.
Lahko ji je ime Ana. Ali Marija. Petra, Tina, Nina, Anja… In jim tudi je, saj je po podatkih nevladne organizacije Amnesty International Slovenije (AIS) nasilje v naši državi prisotno v vsaki peti družini. »Nasilje ni zgolj težava ženske ali družine, v kateri se dogaja, ampak je problem celotne družbe – iz nje izvira, v njej se ohranja, družba pa ga je dolžna reševati,« je nasilje nad ženskami v širši družbeni kontekst umestila Dalida Horvat, strokovna vodja programa SOS telefon. Nasilje se ohranja zaradi kulturnih norm, rigidno zastavljene vloge spolov, neprijavljenih zlorab (velikokrat zaradi sramu ali prepričanja ženske, da ji ne bo nihče verjel) ali pa strahu pred posledicami.
»Moški, ki sem ga ljubila, mi je grozil, da me bo ubil«
Ameriška pisateljica Leslie Morgan Steiner je dolgo časa zbirala pogum, da se je možu najprej uprla, nato pa ga zapustila. Ujela se je v »noro ljubezen«, psihološko, finančno in fizično past. Na vrhuncu življenja, ko je po končanem študiju na Harvardu dobila prvo službo, se preselila v prvo stanovanje in se zaljubila, ji je moški, za katerega je mislila, da je njena sorodna duša, večkrat prislonil pištolo na sence. »Moški, ki sem ga ljubila bolj kot vse na svetu, mi je grozil, da me bo ubil,« je Steinerjeva pojasnila v govoru, s katerim pomaga prebiti molk žrtev nasilja. Ker je imela odlično izobrazbo, službo in dober položaj v družbi, kakor tudi njen partner, je menila, da ne more nikoli postati žrtev nasilja. »Napačno je prepričanje, da pripadajo povzročitelji le določenim marginalnim družbenim skupinam, saj nasilje v družini povzročajo moški iz vseh družbenih razredov in skupin. Tudi uglajeni, izobraženi in ugledni moški, s hišo in dobrim avtom, na videz urejeno družino in večnim nasmehom na obrazu, lahko povzročajo nasilje,« je mit o »tipičnem« nasilnežu podrla Horvatova in dodala, da ženske iz višjih družbenih slojev včasih zaradi partnerjeve večje moči v družbi še težje poiščejo pomoč.
Steinerjeva se je nekaj mesecev po začetku njune zveze že ujela v začarani krog nasilja, čeprav se tega še ni zavedala. Soprog jo je najprej osamil – preselila sta se na drug konec države, v majhen kraj, kjer ni imela prijateljev in znancev. Počasi je začel njen mož stopnjevati napetost, kar strokovnjaki označujejo za prvo fazo začaranega kroga. Postajal je vedno bolj zadirčen, nestrpen in nesramen. Druga faza je izbruh nasilja – Steinerjevo je, takrat še zaročenec, prvič brutalno pretepel pet dni pred poroko. »Ne glede na to, kaj se je zgodilo, sem bila prepričana, da bova skupaj srečno živela do konca življenja. Opravičil se je, modrice pa so do poročnega dne izginile,« je pojasnila. Ravno opravičila in obljube, da se kaj takšnega nikoli več ne bo zgodilo, ter prelaganje odgovornosti za nasilje na žrtev je tretja faza začaranega kroga. Sledi tako imenovano obdobje medenih tednov, v katerem se nasilnež umiri in se skuša žrtvi odkupiti z darili, uslugami in prijaznostjo. V primeru Steinerjeve so prvemu nasilnemu izbruhu sledili resnični medeni tedni, a ti še zdaleč niso bili mirni. Še tam jo je večkrat pretepel, nasilje v zvezi pa se je nadaljevalo še skoraj tri leta. »Po številnih grožnjah s pištolo, padcih po stopnicah, brcah in zadnjem sadističnem pretepu sem ugotovila, da me bo moški, ki sem ga tako zelo ljubila, ubil, če mu bom to dopustila,« je svojo zgodbo prebujenja, razsvetljenja in osvoboditve opisala Steinerjeva.
Strah in ekonomska odvisnost
»Mnogi so me spraševali, zakaj nisem nasilnega zakona končala že prej, nekateri so si zagotovo mislili, da sem sama kriva, ker sem ostala,« je izpostavila Steinerjeva. S čimer pa se ne strinja predsednica Društva za nenasilno komunikacijo (DNK) Katja Zabukovec Kerin. »Razlogov, zakaj ženska ne odide, je veliko. Nekatere upajo, da bodo tako moškega kot zvezo še lahko rešile, veliko žrtev se tudi počuti krive in zaradi nizke samopodobe verjamejo, da so za nasilje krive same. Pomemben dejavnik je tudi strah, saj vedo, da bi bile po odhodu v še večji nevarnosti. Zadnje čase je pomemben dejavnik tudi občutek ekonomske odvisnosti, zaradi katerega se nekatere ženske odločijo, da so raje tepene kot revne,« je poudarila Zabukovec-Kerinova. »Včasih jih obsojamo, saj jih težko razumemo, a samo one vedo, kaj se dogaja v njihovem življenju. Vendarle so one tiste, ki jih zlorablja oseba, ki bi jim morala biti najbliže. Oseba, ki ljubezen enači z ljubosumjem, to pa z nasiljem,« je sklenila.
Ko ženska ugotovi, da je ujeta v krog nasilja, je čas za odhod, kar pa je laže reči kot narediti. Vsak odhod zahteva nekaj organizacije in varnostni načrt, saj je v času, ko poskuša nasilneža zapustiti, v največji nevarnosti. »Strah tukaj ni iz trte izvit,« je pojasnila Zabukovec-Kerinova, saj moški takrat nimajo več ničesar izgubiti in je nevarnost za zadnje, najbolj nasilno dejanje takrat največja. Žrtev naj si v takem trenutku ustvari mrežo prijateljev, družinskih članov in pomoč katere od nevladnih organizacij, saj je odhod s pomočjo in podporo bližnjih veliko lažji. »V organizacijah, kot je naša, iz žrtev delamo preživele. Posledice, ki jih ženske nosijo s seboj vse življenje, skušamo zmanjšati do te mere, da jih še vedno nosijo kot opomin, nasilje pa vendarle ne nadzira več njihovega življenja,« je strnila Zabukovec-Kerinova.
