Kodričeva je v času iskanje primerne stavbe za potrebe Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) delala v službi za ravnanje s stvarnim premoženjem. Na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) so po njenih besedah zasledovali strategijo, da se v primeru potrebe po dodatnih prostorih, te prostore odkupi. Ker pa sredstev za to ni bilo, so šli v najem.
Prostore so iskali zelo temeljito, in predpisi so bili resnično upoštevani, je danes na ljubljanskem okrajnem sodišču pojasnjevala Kodričeva. Pravzaprav si ne predstavlja, kaj bi še ministrstvo lahko storilo, je dodala. Po njenih besedah vsi, ki so se na ministrstvu ukvarjali z najemom, stojijo za tem, da je bil najem optimalen in da so vsi postopki tekli ustrezno.
Na zatožni klopi zaradi zlorabe položaja pri najemu stavbe sedi tedanji generalni sekretar na notranjem ministrstvu Damjan Lah. Po besedah Kodričeve Lah ni bil tak, da bi nekaj zaukazal in pri tem vztrajal, ampak se je pustil prepričati, če so bili argumenti primerni.
Po njenem prepričanju je računsko sodišče, ki je mnenje, da najem stavbe na Dimičevi ni bil gospodaren, izdalo 8. avgusta 2011, hotelo vleči neke vzporednice z zakonom o javnih naročilih in sploh ni želelo sprejeti njihovih argumentov.
Zaradi teh izjav je tožilstvo predlagalo zaslišanje revizorja, ki se je s tem ukvarjal in sodišče je temu predlogu ugodilo.
Danes je bil na sodišče povabljen tudi Šoltes, ki pa je vztrajal, da je bil najem negospodaren, ravnanje v nasprotju z zakonom o javnem naročanju in bi bila bolj smiselna realizacija projekta Litostrojska. Opozoril je, da ministrstvo kljub najemu stavbe na Dimičevi ni rešilo vseh prostorskih vprašanj, čeprav je bila to želja, ko se se odločili za iskanje novih prostorov.
Več možnosti
Med Lahovim zagovorom in kasneje tudi izpovedbo prič je bilo večkrat slišati, da je bilo pred selitvijo NPU na Dimičevo v igri več možnosti, med drugim tudi ta, da bi organi notranjega ministrstva ostali na Štefanovi v središču Ljubljane in se le razširili v sosednjo stavbo, kjer poslujeta ljubljansko okrožno državno tožilstvo in družinski oddelek ljubljanskega okrožnega sodišča.
Zato je danes pričal tudi tedanji minister za pravosodje Aleša Zalar. Razložil je, da ga je spomladi leta 2009 takratna ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal prosila za pomoč pri reševanju prostorske stiske njenega resorja.
Predlog se Zalarju ni zdel nerazumen, zato je steklo iskanje primerne rešitve. Uslužbenci pravosodnega ministrstva so si ogledali več lokacij, preigravalo se je tudi možnost, da bi se na novo lokacijo preselilo vrhovno državno tožilstvo, v njihove prostore pa bi šli ljubljanski tožilci. Vendar je vodstvo vrhovnega državnega tožilstva julija 2009 podalo "odločno odklonilno stališče", je dejal Zalar, in zanje je bilo zgodbe konec.
Zalar je danes spomnil, da se je z najemom stavbe na Dimičevi srečal tudi po odstopu Kresalove, ki je odšla ravno zaradi te afere in je začasno opravljal naloge notranjega ministra. Po njegovem v proračunu preprosto ni bilo dovolj denarja, da bi se stavbo odkupilo, ampak so jo lahko le najeli.
Sojenje se z zaslišanjem uradnikov notranjega ministrstva nadaljuje prihodnji četrtek, naroki pa so razpisani še za 7. in 21. januar. V tem času naj bi predvidoma zaslišali vse priče, vabljenih jih bo še kar nekaj, februarja naj bi nato začeli z branjem dokumentacije.
