V petek, 21. decembra, bom predvsem državljan protestnik. Poleg tega, kar ste omenili, pa sem pobudnik dveh peticij za vpeljavo ljudske nezaupnice in s tem tudi pobudnik za več neposredne demokracije v slovenski pravni red in za doslednejšo uveljavitev 1. in 3. člena slovenske ustave, ki govori o tem, da ima oblast v tej državi ljudstvo. A morda je še pomembneje to, da so me kot pobudnika peticije, ki jo je podprlo že skoraj 30.000 ljudi, medse povabili tudi ustanovitelji dveh največjih protestnih skupin, ki so se organizirale skozi družbeno omrežje facebook.
Z našo izjavo, ki smo jo prebrali 7. decembra na Trgu republike, smo skušali ubesediti tisto, kar je po našem mnenju skupna volja velike večine državljank in državljanov Slovenije. Seveda nismo hoteli nikogar zastopati, ampak spodbuditi procese izoblikovanja zahtev, ciljev, programov, ki bodo podlaga za neko drugačno, bolj pravično, bolj moralno in manj razdeljeno Slovenijo. Mislim, da nam je to tudi uspelo. Slovenija sedaj kar vre od idej o tem, kako naprej. To ni samo posledica naše izjave, ampak je naraven proces, do katerega je moralo priti, mi smo ga morda samo malce pospešili in dali tem zahtevam tudi nek obraz.
Zahteve različnih skupin, povezanih s protesti, se nekoliko razlikujejo, čeprav so cilji podobni. V petek, 21. decembra, naj bi nekatere izmed njih formirale odbor in predstavile končne zahteve, cilje. Katere so te skupine, kaj je pričakovati pri zahtevah in ciljih in kako bodo do njih prišle?Prva končna zahteva se je med različnimi protestnimi skupinami prav gotovo že oblikovala. To je odstop politične elite. Tako sedanja vlada (z nespametno, zdraharsko in uničevalno politiko) kot tudi opozicijski voditelji (z vpletenostjo v korupcijske škandale in cinično igro, s katero so nam vsilili predsednika republike, ki je bil preslab za vodenje stranke in dovolj dober za vodenje države) so izgubili zaupanje ljudstva.
O ostalih stvareh, o katerih sprašujete, je sedaj preuranjeno govoriti. Sedaj morajo predvsem spregovoriti ljudje. V petek, 21. decembra, se mora narod odločiti, ali v tej državi v resnici hoče korenite spremembe ali ne. Sedaj ni več dovolj moralna podpora, ki jo z godrnjanjem izražamo v dnevni sobi z daljinskim aparatom v roki. Ni več dovolj, da se doma sprašujemo in nasmihamo ali zgražamo, češ da je protestnikov zadnje čase bolj malo. Sedaj morajo ljudje prevzeti odgovornost za stanje v državi v svoje roke. Izbire pravzaprav nimamo. Ali bomo v petek prišli na Trg republike in zahtevali odstop politične elite, ali pa bomo to državo pasivno prepustili prav tistim, ki zadnjih nekaj let dokazujejo, da so izurjeni samo v tem, kako postaviti Slovenijo za talca svojih političnih obračunavanj in trgovanj. Ko bodo državljani s svojo prisotnostjo izkazali, da mislijo resno, bodo seveda možni naslednji koraki v boju proti političnemu razredu, ki je to državo pripeljal na rob prepada.
Kakšen je potem naslednji korak?Če smo realisti, potem je jasno, da bodo nadaljnji koraki lahko seveda samo nove demonstracije. Mislim, da politična aristokracija, ki je v tej državi na oblasti zadnjih dvajset let in se je dodobra ukoreninila na ključnih položajih v naši družbi, ne bo kar tako dojela, da nima in nikoli ne bo imela več širokega in globokega zaupanja ljudstva, ki je potrebno za vodenje države. Odgovornost pa je tudi na strani ljudi. Nihče ne sme več čakati, da bodo spremembe storili drugi namesto njih.
Prenova družbe se ne sme prevaliti na pleča peščice organizatorjev protestov, ki so v veliki meri povsem običajni državljani, nepripravljeni na bitke v medijih in v politični areni. Odgovornost je na celotnem narodu, ki se mora zavedati svoje odločilne vloge v demokratičnih procesih in vztrajati na ulicah in trgih. Veliko odgovornost pa imajo tudi moralne, kulturne in intelektualne avtoritete naroda. Intelektualci, kulturniki, umetniki, pravniki in konec koncev podjetniki bodo morali bolj odločno stopiti iz ozadja in jasno povedati, da imajo tudi oni dovolj igračkanja z usodo te skupnosti in pokazati, po kakšni poti lahko dosežemo tisto, kar jasno zahtevajo ljudje.
Moram pa povedati, da so se protestniki – vsaj tisti, s katerimi sem jaz v stiku – izjemno pozitivno sprejeli podporo Društva slovenskih pisateljev (DSP). Društvo je izjemna moralna in kulturna inštitucija. Imela je odločilno vlogo v procesu demokratizacije in osamosvojitve Slovenije konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Zdi se mi, da so prvi, ki so se v intelektualnih krogih zavedli resnosti in odločilnosti situacije, v kateri se sedaj nahajamo. Upam, da jim bodo kmalu, še pred petkom, sledili tudi drugi. Kajti le združena moč ljudstva in intelektualcev lahko pripelje do tega, da se politični prostor v Sloveniji v resnici začne odpirati za pojav novih idej, novih ljudi in novih sil. Drugače bomo kot skupnost propadli, postali bomo hlapci, ali pa, če ne zamerite malce bolj surovih izrazov, živina na nemškem vlaku, o katerem je tako rad govoril naš nesrečni bodoči predsednik republike.
Ste osebno s potekom dogodkov zadovoljni? Kako si Slovenijo predstavljate v prihodnosti?Politična elita hoče prikazati demonstracije kot nekaj slabega, včasih seveda skozi fraze o tem, da demonstracije podpirajo. Seveda si ne upajo priti na demonstracije, tudi tisti iz opozicije ne, saj vedo, da bo izžvižgani. Predsednik vlade po drugi strani ves čas govori predvsem o nasilju, ki ga sicer najverjetneje sami posredno spodbujajo in poudarjajo, da je nekdo drug kriv za to, kar se dogaja. Janša je v intervjuju za RTV Slovenija celo namignil, da so pravzaprav bankirji tisti, ki so v ozadju protestov, kar kaže na to, kako slabo se zaveda tega, kakšno je vzdušje med ljudmi.
Sam demonstracije vidim kot izraz tistega, kar v resnici so: so izraz zavedanja ljudi, da je narod tisti, ki ima v tej državi oblast. V tem smislu je to izjemen in zgodovinski trenutek za vsakega posameznika in za vse Slovence, kljub globoki krizi in težkim življenjskim razmeram, v katerih smo se znašli. Takšni trenutki so redki in sam sem počaščen, da sem lahko del tega dogajanja.
O tem, kakšna bo prihodnost Slovenije, bodo odločili ljudje. In to s tem, da bodo vztrajali pri svojih zahtevah. In te zahteve so jasne, seveda pa se poti do uresničitve teh zahtev ne morejo izoblikovati skozi noč.
Nisem vizionar, raje sem realist. Predvsem upam, da bo neučinkovita, osovražena in hlapčevska politična elita na razumen način sestopila iz oblasti, zato da bo skrajšala agonijo, v katero je pahnila narod. Potem upam, da se bodo oblikovale nove sile, bodisi zunaj ali pa celo znotraj obstoječih strank, ki so sedaj, roko na srce, skorumpirane od vrhov strank pa tja do občinskih vodstev. Upam, da se bodo programi oblikovali tudi na tako imenovanih ljudskih skupščinah, o katerih je sedaj veliko govora. Navsezadnje pa bomo, upam, dobili vlado, ki bo sprejela rešilni ekonomski in socialni program in hkrati uživala dovolj zaupanja med ljudmi, da ga bo uspela uresničiti.
V Islandiji so pri oblikovanju ustave sodelovali tudi državljani. Bi bil lahko slovenski scenarij podoben njihovemu, že preverjenemu? Zaenkrat je vse videti precej podobno.Islandija mora biti vzor ali pa vsaj inspiracija. V tem trenutku nam mora biti predvsem spodbuda v boju proti slovenski politični aristokraciji. Islandci so imeli kot narod jasne zahteve, voljo in vztrajnost in so navsezadnje dosegli svoje, čeprav je trajalo več mesecev. Osovražena vlada je odstopila in nato še lep del politično-bankirske elite. Islandija pa nam mora biti vzor tudi v procesih, ki so sledili po odstranitvi osovraženih politikov. Upam, da se ljudje po tem, ko bodo uspeli v svojih prvih zahtevah, ne bodo spet umaknili v svojo zasebnost, ampak bodo aktivno sodelovali pri preoblikovanju ustavnih in zakonskih temeljev neke druge, pravičnejše in uspešnejše Slovenije.