Ogromna večina teh ljudi, po naših zdajšnjih evidencah približno tisoč, je bila jugoslovanskih državljanov.
Kalvarija slovenskih Judov pa se ni začela z letom 1941. Že v zgodnjih 30. letih z zmago nacizma v Nemčiji so mnogi razumeli, kaj se pripravlja. Nekateri so tedaj izstopili iz judovske vere in se pokristjanili; nekateri so se že tedaj odločili oditi, največkrat v ZDA in Kanado. Ob avstrijskem anšlusu so Slovenijo in ozemlja stare Jugoslavije preplavili desettisoči judovskih beguncev, ki so iskali poti iz Evrope, proti morju, proti drugim celinam. Odšlo je tudi precej slovenskih Judov, še posebej zato, ker je tudi jugoslovanska država sprejela vrsto protijudovskih zakonov, ki so Judom omejevali pravice do izobraževanja, lastništva in gospodarskega udejstvovanja. Mnogi pa niso mogli verjeti, da bo nacistična antisemtiska blaznost dolgotrajna in kakorkoli zmagovita, in so ostali doma. Zelo redki so zbežali še v zadnjem hipu; večina jih je doma pričakala deportacije, ogromna večina deportiranih pa je bila v koncentracijskih taboriščih tudi pomorjena.
Peščica preživelih po drugi svetovni vojni doma ni našla kako posebej naklonjene obravnave, prav nasprotno. Za začetek jih je revolucionarna oblast razglasila za etnične Nemce; vsak je moral posebej dokazovati, da to ni, temveč da je Jud, posebej pa so se morali tudi braniti konstruiranih obtožb o tem, da so bili sodelavci pronacističnega Kulturbunda. Kdorkoli je kaj imel, s pritožbami proti zaplembi, sekvestraciji in nacionalizaciji premoženja ni uspel. Predvojni lastniki industrijskih in obrtnih obratov, ki jim jih je zaplenila in ”arianizirala” že zasedbena oblast, pa niso bili le razlaščeni, temveč obsojeni, posthumno ali v odsotnosti, tudi veleizdaje in sodelovanja z okupatorjem. Redki preživeli slovenski Judje so se v teh razmerah odločili za alija, izselitev v leta 1948 nastali Izrael. Ob vkrcanju na ladjo so morali podpisati posebno izjavo, s katero so se zase in za svoje živeče in morebitne prihodnje potomce morali odpovedati jugoslovanskemu državljanstvu in vsemu imetju na tleh Jugoslavije. Jugoslovanska zveza judovskih skupnosti se je desetletja obupno borila za preostanke imetja judovskih občin, za katere jim je država v mučnih sodnih postopkih določala porazne odškodnine, ali jih pa kar nacionalizirala. V Murski Soboti sta bila leta 1954 porušena sinagoga in stavba rabinata; še leta 1992 je bila porušena t.i. judovska šola v Lendavi. Judovska pokopališča so bila vandalizirana, v kapelici pokopališča v Rožni dolini na državni meji med Italijo in Slovenijo je obratoval kazino. Denacionalizacija leta 1992 posebnega položaja judovskih žrtev nacističnega preganjanja in povojnega režimskega razlaščanja ni upoštevala, vključno s prisilnimi odvzemi državljanstva in montiranimi sodnimi procesi. Slovenski Judje tudi nimajo mesta v Zakonu o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, sprejetem leta 2006 in noveliranem v letu 2010; slovenska ustava, in zakon še vedno vztrajata, v posmeh vsem naukom 2. svetovne vojne, pri načelih ”krvne” narodnosti in avtohtonizmu. In medtem ko so slovenski Judje, preživeli in žrtve 2. svetovne vojne, v ogromni večini za vedno izbrisani iz občestva slovenstva, se maloštevilnim Judom v Sloveniji s strani lažne ”stroke” ponuja status ”avtohtone manjšine”. Republika Slovenija v 23 letih svojega obstoja vprašanja holokavsta in njegovih posledic ni uspela sistemsko nagovoriti. Peščica še živih preživelih in potomcev žrtev holokavsta bije dolgotrajne sodne bitke na slovenskih sodiščih, v katerih se morajo mnogi najprej spopadati z razveljavljanjem sodb montiranih sodnih procesov in svoje prednike oprati obsodb veleizdajstva.
Država Slovenija se dandanes notorno neuspešno sooča s svojo zgodovino; v vročeglavih spopadih o krivicah, ki da so si jih povzročali ”čistokrvni” Slovenci med seboj, je zgodba slovenskega holokavsta tako potisnjena v prostor zunaj slovenske zgodovine, kot zgodovina (še enih) Neslovencev, ki s ”pravimi” Slovenci nima nobene zveze. Učenci osnovnih in srednjih šol ne morejo ničesar izvedeti o slovenskem holokavstu in usodi slovenskih Judov, ker to pač ni del učnih načrtov o zgodovini Slovenije in Slovencev.
Ko bomo danes v Judovskem kulturnem društvu v Ljubljani z branjem imen počastili spomin slovenskih Judov, žrtev holokavsta, moramo imeti pred očmi tudi usode vseh tistih, katerih imen ne bomo slišali. Ne bomo slišali imen članov družine Falter iz Jurkloštra, ki so večinoma pobegnili tik pred vojno, še po vojni pa so nekateri njeni člani doživljali politične pritiske in bili celo zaprti kot sovražniki delovnega ljudstva. Ne bomo slišali imen družine mariborskega tekstilnega industrialca Marka Rosnerja, ki je bil darežljiv ustanovni donator Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ustanovljene v letu 1938, zaposlovalec tisočev mariborskih tekstilnih delavcev in človek, ki je pomagal desetinam judovskih beguncev pred nacizmom, umrl pa je v Haifi v Izraelu leta 1969 po dolgem prizadevanju, da bi slovenska sodna oblast razveljavila obsodbo o veleizdajstvu. Ne bomo slišali imen trgovske družine Alles Percy, ki je bila leta 1942 deportirana v Italijo, kjer je družinski oče Rudolf umrl, njegova žena in hči, slednja na smrt bolna, pa sta leta po vojni životarili v kletnem stanovanju v Ljubljani, preživljajoč se z ročnimi deli, brez upanja na povrnitev vsaj delčka premoženja. Ne bomo slišali niti imen dvojčic Milice in Gizele Kohnstein, rojenih leta 1927, ki sta bili v Auschwitzu žrtvi zloglasnih Mengelejevih poskusov na identičnih dvojčkih; Milica je umrla leta 1946 v Budimpešti za posledicami teh poskusov, njena sestra, kontrolna dvojčica v poskusih, pa živi na Češkem. Za vsemi temi imeni, in še mnogimi drugimi, so zgodbe ljudi, ki so jim antisemitizem, holokavst in povojni režim usodno zaznamovali življenje, jih napravili za sirote in begunce brez domovine in jim vtisnili psihološko travmo, ki je zaznamovala še generacije potomcev preživelih.
Odrivanje na rob spomina, izrivanje iz kolektivne zgodovine, upiranje zavedanju, izogibanje odgovornosti, relativiziranje in minimaliziranje posledic ničesar ne razreši, ampak posledice, vedno manj zavestno razpoznane, množi. Holokavst se namreč ni zgodil le slovenskim Judom, posledic niso trpeli zgolj preživeli in njihovi potomci, zgodil se je nam vsem, sodobnikom in potomcem, in s posledicami še vedno vsi živimo veliko bolj, kot se tega vsak hip zavedamo. Manj kot se jih zavedamo, bolj smo v nevarnosti, da bomo zgodovino ponavljali, da bomo pozabili, kaj pomeni velika zaveza ”Nikoli več!”, še preden smo se lahko ovedli, kaj zares pomeni ali bi morala pomeniti.
